Časi za luzerje!?

Vsaka vlada zapusti težave, moja jih bo prav tako. Zato bomo tudi izgubili volitve.
Borut Pahor

Joj, gospod predsednik vlade. Joj! Moj predsednik vlade ne zaupa sebi, niti svojim sodelavcem. Ne zaupa v dobro delo in sposobnost obrniti stvari na bolje.

Upam samo, da je izjava vzeta iz konteksta.

Končno ljudje!

Don't be told what you want don't be told what you need
Theres no future no future no future for you

When theres no future how can there be sin
Were the flowers in the dustbin
Were the poison in your human machine
Were the future your future

No future for you no future for me
No future no future for you

God Save the Queen, Sex Pistols

Jebeš lastno firmo v kateri vsak dan puščaš 8 ur tistega, kar bi lahko bilo življenje. Jebeš direktorja uprave, ko svojemu otroku, navkljub trdemu delu, ne moreš kupiti vsega potrebnega za šolo. Jebeš najvidnejše člane sindikata, ki zaradi egoističnih riti paktirajo s svojim nasprotniki. Jebeš pravila, če veljajo le za nekatere. Jebeš predsednika vlade, ki ne zmore in ne zna. Jebeš lenuhe, ki se ne želijo zaposliti, ker bi izgubili bonuse (brezplačen vrtec, socialni dodatki, ...) v vrednosti plače za katero delavec trdo dela vsak dan po 8 ur. Jebeš dneve odprtih vrat v hodnikih, kjer tvoje besede treskajo ob stene. Jebeš javne delavce, katere stolčke, klime in ogrevanje plačujejo delavci za tekočimi trakovi. Jeveš sodnike, ker z delavsko plačo tako ne moreš niti priti do njih.

Gorenje.

Direktor z mesečno bruto plačo 22.000 evrov (dodatki niso všteti) enostavno ne more razumeti delavke s 600 evri bruto plače. Ne more (ali noče) si predstavljati, da bo morala delati dobra tri leta, da bo zaslužila njegovo mesečno plačo.

V takšnih proporcah je težko ostati realen. Nemogoče pa je v takšnih razmerah živeti. Družina, kjer oba starša delata v Gorenju razpolaga z 800€ na mesec. Dovolj, da plačajo vse položnice, vrtec in hrano. Kakšen dopust? Kakšen avto? Kakšni lepi zvezki? Kakšna zdravila? Kakšno življenje!?  Kakšen računalnik?


Delati se ne splača!

Breme bo potrebno razporediti, ali pa bo na ulicah zavladalo Gorenje. Danes glas iz 2500 ust, jutri mogoče en glas iz 400.000 ust. Neorganiziran upor. Anarhija. Kje boste takrat?

Nova pravila po izstopu iz velikih društev (EU, NATO, RK cerkev)?

Sodobno življenje se vrti okoli tega, kako ostati v okviru postavljenih resolucij, regulativ, pravil, pravilnikov, aktov, zakonov, ustav, hišnih pravil in dogovorov.

Dolgočasno?

Niti ne, ker je resolucij, regulativ, pravil, pravilnikov, aktov, zakonov, hišnih pravil in dogovorov vedno več. Tako se svobodni svet ukvarja z vedno istim vprašanjem. Kaj je sploh dovoljeno!? Ali je to, kar počnem sploh sprejemljivo? Ali stvari počnemo tako, kot drugi to pričakujejo od nas? Tako zelo se zaletavamo v robove pravil, da pozabljamo na pravico, da si pravila pišemo sami. In ko se jih enkrat navadimo in poznamo, jih spremenijo. Tako kot v prometu, se dogaja tudi na ostalih področjih. Pravila postajajo čedalje strožja in čedalje bolj omejujoča. Pa se prištevamo med demokratični, svobodni svet.


Sami dovolimo, da nam televizijski obrazi govorijo "EU od nas zahteva...", "...potrebujemo Patrije, da bomo kompatibilni z NATOm"... Že pri registraciji družtva moraš v pravilniku navesti pogoje za izstop. Zakaj nam torej niso jasna in poznana pravila za izstop iz velikih društev. Kot je na primer rimokatoliška cerkev. Ali NATO. Ali celo EU!?

Kdaj si bomo Slovenci zopet začeli pisati svoja pravila!? Drugačna od nemških!

Sodobna revolucija

V zgodovini Slovenceljni nismo nikoli posebej radi maširali po ulicah, razbijali avtomobile in metali ogenj v kante za smeti. Vsaj ne v tako velikem številu, da bi si kdo takšen dogodek zapomnil in po njem posnel dokumentarec. Razbijanje in utiranje poti naprej smo prepustili drugim narodom, ki so te reči opravljali z navdihom. Francozom smo pustili, da so se ukvarjali z revolucijami in pred zmago smo se jim priključili tudi mi. Nemci so v svojih temnih časih hodili po vsej Evropi in širše ter za sabo puščali vse požgano in prazno. Ko so nam vzeli vse, so naši dedje vzeli po vzoru podobnih narodov v roke puške.
Revolucije in vojne so nastale zaradi želje spremeniti prihodnost, ki bi morala biti po prepričanju revolucionarjev in voditeljev bolj naklonjena njim. Izzidi teh pohodov in vojn so bili navadno katrastofalni, vseeno pa so, gledano iz široke perspektive, pustili vtis. Spremembo. Za nekatere na boljše, za druge pa na slabše..

Danes se zdi, da je prav zadovoljnih ljudi res malo. Celo povprečno zadovoljni se na trenutke vprašamo, če je prav, da smo zadovoljni v časih, ko je zadovoljnih ljudi vse manj. In kot se spodobi za Slovence, se v takšnih trenutkih zapiramo pred drugimi. Postajamo otopeli in patetični. Ne pomislimo na protest. Na vstajo. Rajši se ukvarjamo kako preživeti naslednji dan tako, da sosed ne bo opazil naše stiske. Da bomo navzven videti isti, če ne še boljši, kot smo bili včeraj, ko smo še imeli vse tisto, kar so nam danes vzeli.

Revolucije so načeloma fajn, ker prinesejo spremembe. Kot vse stvari se tudi revolucije skozi čas spreminjajo in postajajo bolj sofisticirane. Včasih molotovka, danes... ?! Danes ni potrebno iti na ulice z napisi in piščalkami! Danes bi bilo potrebno ne iti v trgovino. Prenehati plačevati položnice. Se zadovoljiti z minimalnim. Ne menjati avta na vsakih nekaj let. Jesti zelenjavo iz vrta, pa če to pomeni vsak dan poletja jesti paradižnikovo solato. Potrebno bi se bilo ustaviti! Premisliti. In začeti znova. Boljše.

Preklopi in pokopi bolnišnice Franja

Zadnji primer preklopa in pokopa zgodovine mi ne da miru. Gospa z najvišjo funkcijo v manjši in znajparlamentarnih stranki, se sprašuje o smiselnosti obnove bolnišnice Franja. Njen pomen med drugo svetovno vojno načrtno pomanjšuje, saj ga zbanalizira na humanitarni spomenik. Franja je spomenik žrtev in trpljenja v drugi svetovni vojni.

Bolnišnica Franja je bila slovenska partizanska bolnišnica.

Bolnišnica zmagovalcev! Bolnišnica ljudi, ki so se borili, padali in se na koncu uvrstili med zmagovalce druge svetovne vojne. Ljudi zaradi katerih pišem blog v slovenskem jeziku. In zaradi katerih imamo danes Slovenijo in predvsem svojo zgodovino. S plusi in minusi.

Gospa z najvišjo funkcijo v manjši in zunajparlamentarni stranki očitno ne najde druge poti na TV, kakor da z širjenjem nestrpnosti polni program v času kislih kumaric. Kako žalostno in kako patetično!

Polnoletna samostojnost

Jutri bo samostojnost postala polnoletna.

Samostojnost.

Mnogokrat smo bili premalo pozorni in preveč neodločni v obrambi temeljnih družbenih vrednot, kot so odgovornost, skrb za skupno dobro in domoljubje.
Danilo Türk
Predsednik 'samostojne' in polnoletne državice Slovenije

Ljudje v črnih oblekah so se že večer pred polnoletnostjo samostojnosti nastavljali kameram in kombinirali že slišane besede in stavke sklavnih govorcev. Stavke, ki so bili skladni z današnjim vremenom - neprepričljivi in hladni. So pa prehiteli borce vojne za Slovenijo, ki bodo na račun prišli šele jutri. Ob šanku bodo razpravljali o borčevskem dodatku k pokojnini in drugih nepomemnostih. Špricerji bodo argumenti uniformiranemu prepričevanju prepričanih.

Retorika predsednika 'samostojne' Slovenije je retorika polpretekle zgodovine. Bratstvo in edinstvo. Širša in ožja domovina. Solidarnost. Že izrabljene besede je nadomestil z novimi. Kot, da se želi vrniti nazaj. Kot, da smo danes na točki, ki se je že zgodila.

Pravo samostojnost smo izgubili s priključitvijo evropski uniji. Na žalost je samostojna Slovenija trajala le 13 let. In to v času med Beogradom in Brusljem. Ali lahko ob polnoletnosti sploh še govorimo o samostojnosti, če nam ceno vinjet dirigirajo evrobirokrati iz Bruslja?

Polnoletnost.
Polnoletnost je zakonsko merilo za zrelost in odgovornost. Takrat naj bi človek sam vedel, kaj je prav in kaj je narobe. Da je narobe lagati, krasti in ustanavljati fantomska podjetja. Da ima vsak človek sicer pravico lagati, krasti in ustanavljati fantomska podjetja ob tem, da se zaveda, da je odgovoren za posledice svojih laži, kraj in davčnih utaj. Da bo za to kaznovan z zaporom na Povšetovi in ne več s hišnim priporom.
Ali ob samostojnosti sploh govorimo o polnoletnosti? V državi, kjer manjka etičnih načel in družbene odgovornosti je samostojnost samo še en zapisan odstavek še enega prepisanega zakona. Ki ga pri nas tako nihče ne spoštuje.

Na moji mizi jutri ne bo potice.

V zraku razvrat

In vsako leto, ko rodi se spet pomlad
v srcu svoboda, v zraku razvrat
pazim samo, da ne padeva v prepad
ker bi z nama padla tud pomlad.
(Big Foot Mama, Pomlad)

V državi, kjer postala kraja le izposoja, laž le nespretna izjava in umor iz koristoljublja le nesreča, ni veliko prostora za občutek pripadnosti in ponosa.
V državi, kjer politiki govorijo o nacionalnem in nas prepričujejo, da je OK plačevati čedalje višje davke, ter so ob tem solastniki podjetij v davčnih oazah, ni veliko prostora za občutek pripadnosti in ponosa.

Zadnji rif slovenskega ponosa - Laibach, Slovania!

Instant

Se katera izmed mojih dveh bralk še spominja, kako so naši starši kupovali kavo? Ponjo so hodili čez mejo in jo potem skrivali na vseh carinikom poznanih mestih. Doma so odprli zlati zavoj Alvorade in dišalo je po celi kuhinji. Pa kaj kuhinji! Če si se potrudil, si vonj zaznal tudi v spalnici. Tisti dan so vsi govorili in hvalili kavo ter jo pili v majhnih odmerkih. Da bi le trajala čimdlje. Da bi si le zapomnili okus. Za kavo se je bilo potrebno potruditi. Tudi zaradi tega je tako dišala in bila tako dobra.

Danes kava ne diši nič manj, pa njenega vonja ne zaznamo več niti v kuhinji. Nakup kave ni več dogodek in okus kave ni toliko pomemben, da bi si ga skušali zapomniti. Zato so proizvajalci pričeli ponujati instant kavo. Približek pravemu okusu in barvi kave. Približek, ki na račun imitacije prihrani čas, ki ga potrošniki izkoristimo za kupovanje surogatov tistega, kar nam je nekoč še nekaj pomenilo.

Ali nas prav preobilje in enostavnost dostopa do produkta sili v iskanje instant različic istega produkta? Ker se je slovenček naučil od amerikančka, da je bolje imeti deset slabih stvari, kot pa eno dobro, je realnost na žalost takšna - instant. Okus kave že poznam, zato moram čimprej do kave, kot jo poznam. Trgovske police z instant izdelki se podaljšujejo. Z razlogom?

Instant juha, kjer na okus še najbolj spominja slika na plastični embalaži.
Instant messaging, namesto gledanja v oči tebi ljubi osebi.
Instant maša, z direktnim TV prenosom in z zmožnostjo nakupa posnetka na Blue-Ray ploščku.

Po žilah se nam pretaka ketchup. Kupljen na razprodaji in s precej omejenim rokom trajanja. Ker verjamemo, da lahko dobimo "refill" kar pri najboljšem trgovcu, če pa tam ne, potem pa pri kakšnem avstrijskem. Ali nemškem.
Tako, da nam sedaj ni potrebno biti človek in se ukvarjati s človeškimi stvarmi. Še sreča, da obstajajo lažje poti. In da ne pozabim na nedeljski prenos maše - ki pa nam itak izbriše vse grehe. Super instant!
(črnipeter, Kri=Ketchup)

Da bi bilo vse skupaj še bolj plastično in poceni, postajajo instant tudi naši odnosi. Dogodek, ki smo ga nekoč nestrpno pričakovali, po nekaj iteracijah postane Dogodek, ki se mora čimprej zgoditi. Ljudje smo nehali vzdihovati ob pogledu na nekaj novega, ker smo že vse videli. Instant.

Kdaj sta, moji edini bralki, nazadnje bili na potovanju in nista vedeli, kako bo izgledala največja znamenitost potovanja v naprej? Vsaj iz filmov in razglednic. Enostavno smo prenehali odkrivati, ampak samo še potrjujemo tisto, kar je napisano in narisano v katalogu. Instant.

Izgubljene vrednote

Ugotavljam, da na tem kosu sveta vlada stanje permanentne tranzicije. Iz stare Jugoslavije smo tranzitirali v samostojno Slovenijo. Ko smo se navadili novega imena države, smo se znašli v obdobju tranzicije, kjer je kapitalizem zamenjal komunizem. Potem smo imeli čas tranzicijskega obdobja, kjer je prej družbeno postajalo zasebno. Vmes se je dogajalo še mnogo manjših tranzicij, kot je na primer zamenjava denarnih valut, obstajala so tranzicijska obdobja med različnimi vladami, ...

Preveč tranzicij v prekratkem času nedvomno vodi v izgubo vrednot. Ni časa za marketing enega stanja. Tito je imel 50 let časa, da je ponavljal besede delo, proletariat, mladi, bratsvo in enotnost, ne bojimo se nikogar in domovina. Po 50ih letih poslušanja enih in istih sloganov se večina ne more izogniti ponavljanju. Zato so mladi verjeli, da so pomembni. Zato so delavci verjetli, da so tovarne njihove. Zato so različni narodi lahko živeli skupaj. Zaradi tega je Jugoslavija veljala za ekonomsko in vojaško silo. Vsaj doma. Ljudje so vedeli kaj pomeni domovina in pripadnost domovini.

Zadnjih deset let smo nove ekonomiste poslušali o liberalnem in samouravnalnem trgu. O ponudbi in povpraševanju. Da je dobro kupovati in imeti čimveč. Materialnega. Tudi nepotrebnega. Skoraj smo se že privadili te retorike, ko začenjajo iz svetišča liberalizma prihajati drugačni signali. Bolj socialni in družbeno pravični. Bolj socialistični!? Ob osamostvojitvi smo poslušali zgodbice o samostojnosti, ki pa smo jo po nekaj letih vsaj delno izgubili s članstvom v EU. Prej smo radi povedali, da se je ves naš denar stekal v Beograd in da so potem drugi razpolagali z njim. In danes? Mar se denar ne steka v Bruselj, da potem drugi razpolagajo z njim?



Danes bi v drugačnih časih bil "Dan mladosti". Praznik vseh mladih. Zato je danes primeren trenutek, ko se lahko vprašam, kakšne vrednote sploh ostajajo mladim? V vakuumu med različnimi tranzicijskimi stanji so vrednote obsojanja vredne. Nikoli niso prave. Zato se jim je najenostavnejše odpovedati. Postati družbeno socialni ateist je opcija. Mogoče celo najboljša za ta čas. Ne pa za prihodnost.

Nezavedno pogumen

V Sudanu je Izvleči iz žepa fotoaparat skoraj nevarnejše, kot če bi izvlekel pištolo
vir: Mladina

Sicer so mi dobronamerni ljudje kazali, naj ga skrijem, ampak jih nisem jemal tako zelo resno.

Album na je dosegljiv tukaj.

RTV Slovenija končno dela na programu!

Vodstvo RTV SLO je zaradi recesije in gospodarske krize pripravilo program varčevalnih ukrepov.
vir: rtvslo.si

Enajst evrov mesečno (11 €) je preveč za kvaliteto programa, ki ga nudi nacionalka. S tem denarjem ne plačujemo kvalitete, ampak nesposobneže, ki želijo iz nacionalne televizije z denarjem nacije narediti poceni klon komercialne televizije. Precej očitno je, da priprava kvalitetnega programa ni primarni cilj nacionalke. Vodstvo se tako rajši ukvarja s pripravo programa varčevalnih ukrepov. Da bo vse skupaj še slabše. Še bolj poceni.

Država je pripravljena na najhujše

Se še spominjate, kako so si posamezniki, pred vstopom v novo tisočletje, doma pripravljali zaloge vode in hrane? Bolj kot se je bližal milenium, več je bilo ekstremistov, paničarjev ter napihovalcev vsega slabega. Pojavljati so se začeli v udarnih terminih. Iz ekranov so svarili pred koncem sveta. Pred armagedonom. In potem so kazali svoje zaloge vode in hrane, ter nam flegmatikom poslali jasno sporočilo:"Pripravili smo se in umrli bomo skupaj z vami. Ampak bomo siti in ne bomo žejni." Tudi tako se jih je dalo razumeti.

(vir: rtvslo.si)

Danes, ko mediji govorijo o krizi, ni zelo drugače. Vendar ektremisti, paničarji in napihovalci vsega slabega niso navadni čudaki, ampak politiki. Pravijo, da so se pripravili na najhujše. Da ne bomo umrli lačni in žejni, ker so poskrbeli za dovolj skritih zalog. Da naj ne skrbimo!

Država je pripravljena na najhujše!

Pojma nimate, kako zelo sem sedaj pomirjen.

Recept za zarečeni kruh

Oba komentarja na moj blog sta kritična. Sicer se z njima ne bi pretirano obremenjeval, ampak ker predstavljata celotno moje bralstvo, sem dolžan nekaj ukreniti. Kritike letijo predvsem na vsebino, v kateri naj bi samo tarnal nad Pahorjem in pahorčki. Nadalje bralstvo pogreša slike, seks in goloto. V skrajni sili bi se nekako zadovoljili tudi s športom ali smešnimi posnetki iz YouTuba.

Kaj mi je storiti? S spreminjanjem sheme in teme bloga tvegam, da bi iz njega nastala nova RTV Slovenija. Saj veste. Dajmo spremeniti vse, tudi tisto dobro, da bomo izgledali kot poceni kopija komercialne televizije. Ne bom tvegal. Kaj pa če bi pisal o nečem, kar ljudi zanima? Torej o trpljenju in hujšanju, v času brez inspiracije pa vsaj o revolucionarnih kremah, tabletkah ter mazilih? Tudi za to nisem pravi naslov. Ker ne trpim. Ker ne hujšam. Ker sem očitno na stopnji andertalca, saj mi ena nerevolucionarna krema zadostuje. Tudi osebnega življenja nimam tako zanimivega, da bi lahko vsak dan napisal stavek, ki bi obe bralki zanimal. (Kar je tudi razlog, da sem prenehal uporabljati Twitter).

Ne, bloga ne bom spreminjal, bom pa naredil kompromis in danes pripravil bolj sproščeno objavo. Pisal bom o hrani. Napisal bom 1. recept samskega moškega:

Zarečeni kruh

(recept)

Moj hladilnik je hladilnik samskega moškega. Spodaj so pločevinke piva, ki obkrožajo whiskey ter dve steklenici vina za fine in prijetne večere. Zgoraj je hrana. Ostanki dobre hrane, ki se prodaja v količinah prevelikih za eno osebo ter ostala hrana, ki tekne samo v redkih trenutkih in katera hiti proti skrajnemu roku uporabe. Recept je kot napisan za te praznike, ker je mogoče uporabiti nekatere glavne sestavine praznikov, ki jih je nemogoče pojesti v skuhanih količinah. Govorim o šunkah in pirhih.

Zarečeni kruh je primeren za zajtrke, kosila in večerje, najbolj pa paše na izletih. Je odličen surogat klasičnim sendvičem. Ob zarečenem kruhu priporočam pijačo po vašem okusu.

Poglejmo si sestavine, ki sem jih nabral preden sem začel pacati:

1 kg moke
Nisem kompliciral. Vzel sem tisto, ki sem jo imel doma. Splošnonamensko. Tip 400, če številka komurkoli karkoli pove.
0.6 litra mlačne vode
Nisem kompliciral. Odprl sem pipo, jo zarotiral nekje na polovico med hladno in toplo vodo, ter natočil v litersko posodo in jo napolnil malce čez polovico. Moj občutek je, da je bila voda prej topla kot mlačna. Vodo sem seveda vmes polil po pultu, ampak hujše škode pri tem kuhinja, kuhar ali kruh niso utrpeli.
Kvas
Problem. V kuhinji samskega moškega, kvasa ni. Za kaj bi ga pa potreboval? Sem skočil do bližnje trgovine in ga kupiti. Digo kvasac (prah). Tri vrečke bodo zadostovale.
Mesni ostanki
Nisem kompliciral. Pogledal sem v hladilnik in ven potegnil mesne artikle. Šunko, kranjske klobase, suhe klobase, pršut. Tokrat sem izbral pršut. Nekaj malega ga je še ostalo in tega sem narezal na kar najtanjše rezine. Potem sem te rezine razrezal v pravokotnike velike približno 2 centimetra po vsaki stranici. (Tudi kvadrat je pravokotnik).
Sirni ostanki
Nisem kompliciral. Pobral sem vse sire, ki sem jih imel v hladilniku. Gauda, nekaj malega parmezana ter gorgonzole. Gaudo sem naribal z ribežem, parmezan in gorgonzolo pa narezal na tanke rezine pravokotne oblike velikosti okoli 1 centimeter. Bi rekel, da je sira bilo za okoli pol kile.
Pirhi
Nisem kompliciral. Na tem mestu se imam zahvaliti mami in očetu, da sta poskrbela za letošnje pirhe in mi jih prinesla, ko sta prišla na kavo. Super! Ker se zarečenega kruha veliko poje, sem iz hladilnika pobral še ostale jajčke in jih skuhal do trdega. Vsega skupaj sem jih zabeležil osem. Tudi kuhale so se okoli osem minut v vreli vodi. Ne pozabite jih olupiti!
Bazilika
Je lahko problem. Če želite svežo baziliko, bo potrebno do bližnje trgovine, kakor sem naredil jaz. V Lidlu prodajajo nasajeno baziliko v lončkih. Verjetno bi šlo tudi s posušeno. Jaz sem kupil lonček, utrgal za dve pesti zelene dišavnice, preostalo pa posadil na balkonu. Res diši!
Paradižnik
Nisem kompliciral. V hladilniku sem imel tisti drobni paradižnik, ki še edini ima okus po paradajzu, ki sem ga kot mulec jedel na vrtu stare mame. Narezal sem ga na tanke kolobarje. Okoli deset sem jih porabil.
Olive
Nisem kompliciral. Nor sem na olive in se jih vedno trudim uporabiti. Najrajši imam tiste s koščicami. Tokrat sem jih 'auslezval'. Obrezal. Izkoščičil. Kaj pa vem, bilo jih je okoli 20. Takšnih manjših - Merkatorjevih.
Ostale nujnosti
Potreboval sem še nekaj moke za posipanje. Olje. Jaz uporabljam olivnega. Ker sem nor na olive... Aja, to sem že omenil! Sol in poper. Slakdor.

Zarečen kruh je v prvi vrsti kruh. Kruh pa je narejen iz testa, ki sem ga dela iz moke. V plastično posodo (ni nujno) sem usul moko. 1 kg. Ker je moka v posodi zavzela več kot polovico razpoložljive prostornine, sem jo iz previdnosti presul v večjo. In tudi po tem sem imel ob gnetenju pol kuhinje posvinjane. V moko sem naredil luknjo. V bistvu sem izkopal jamo, ampak govoriti o jamah v teh časih ni ravno popularno in higiensko. Vseeno je bila kar globoka, ker je morala zdržati vso vodo. V luknjo sem vlil polovico vode in dodal tri vrečke kvasa, dve žlici (veliki) slakdorja ter slabi 2 žlici (veliki) soli.

Začne se delo, v katerega se splača vložiti nekaj domišljije. Testo sem delal tako, da sem ga mesil, tresel, gnetel, obračal, po njem udarjal. Masa je postajala podobna testu. Takrat sem vlil še preostanek vode. Zopet sem mesil, tresel, gnetel, obračal in po testu tudi večkrat udaril. Predigra je trajala slabih 8 minut. Nato sem testo pokril s serveto in ga dal počivat na toplo mesto. Pokriti ga je potrebno, ker bojda ni dobro da se prehladi. Po dobre pol je testo naraslo. Opazno tudi na oko.

Zabavni del se je pričel, ko sem na pult potresel moko. Približno 1 meter v dolžino in 30 cm v širino. Moka je preprečevala, da bi se testo prijemalo, medtem ko sem ga raztegoval in valjal v trak, dolg približno en meter in širok dobrih 25 centimetrov. Pred raztegovanjem se splača roke in morebitne pripomočke za valjanje oprhati z moko. Večino dela sem opravil z rokami, na koncu pa testo vseeno povaljal, da je izgledalo lepše. Ker valjarja nimam, sem si pomagal s steklenico rdečega vina. Verjamem, da bi bil rezultat isti, četudi bi uporabil steklenico belega.

Po sredini testa sem razvrstil jajčka, jih obdal s pršutom, paradižnikom, olivami in baziliko, čez vse skupaj pa potresel nariban sir. Za lepšo sliko in boljši okus sem nadev pokapljal z olivnim oljem, posolil in rahlo poporal. Izgleda fantastično, a ne?

Finale je izgledalo tako, da sem testo ovil okoli nadeva, ter ga spravil v rahlo naoljen pekač. Po testu sem posul še malo moke in vse skupaj dal v pečico. 180 stopinj, dobre pol ure. Oziroma, dokler testo ni dobilo lepe zlate barve. Čas peke sem izkoristil, da sem počistil vso svinjarijo v kuhinji. Je ni bilo malo!

Še zadnji nasvet: Zarečen kruh je dober, dokler je vroč. Po tem je samo še kruh.

Dober tek!

Državljanski dohodek

V zadnjih izdajah Mladine se pojavljajo članki, ki govorijo o državljanskem dohodku. Mesečnem znesku, ki bi ga dobivali prav vsi državljani, ne glede na status. Zadostoval naj bi za pokrivanje minimalnih žvljenskih stroškov. Izven meja naše domovine ideja ni nova in je poimenovana kot univerzalni temeljni dohodek - UTD.


UTD je znesek, ki naj bi brez preverjanja in omejitev pripadal vsakemu državljanu. Revnemu in bogatemu. Lahko ga razumemo kot nov koncept vzpostavitve nivoja socializma v trenutnem kapitalističnem svetu. Za svet, ki se pravkar sesuva in kateri predpostavlja izključno osebno odgovornost za osebno blaginjo, je trenutno nesprejemljiv. Ampak, ali svet ne išče nove poti, potem ko je za tržno usmerjeni kapitalizem očitno, da ne deluje?

Za tržno usmerjen kapitalizmem so socialni transferji nevzdržni. Ne vzpodbujajo podjetnosti in odgovornosti, ljudi pa spreminjajo v trajno vzdrževane osebe. Takšnega mnenja so (bili) novoekonomisti, ki jih je iz dneva v dan manj. Zato so za preverjanje ustreznosti posameznika ustvarili komisije, zavode in sklade, ki (so) igrajo vlogo sodnika ter se trudijo razdeliti čim manj pomoči. Novoekonomisti so (bili) mnenja, da pomoč posamezniku ubija njegovo željo po delu in prispevanju skupnosti. Kar je pri določenem segmentu ljudi celo res, vendar lenobe in nezainteresiranosti za ustvarjanje ne gre pospološevati čez celotno delovno sposobno populacijo.

Družba se je spremenila in danes je čedalje manj tipičnih delovnih mest. Trg se spreminja, z njim podjetja in z njim način zaposlitve. Še danes zaposlen posameznik lahko jutri ostane brez službe. Brez rednega dohodka. Strah pred izgubo delovnega mesta je velik. Strah pa še nikoli ni imel dobrih posledic na produktivnost in inovativnost, ki bi jo v teh časih potrebovali.

Si lahko predstavljate državo, ki vam bo zagotovila toliko denarja, da boste lahko preživeli mesec? Sicer revno in s stiskanjem. Od svojega 16 leta pa do penzije. Z uvedbo UTD bi postale mnoge druge oblike socialne pomoči nepotrebne. UTD daje v izhodišču dobre možnosti vsakemu posamezniku družbe. Za UTD ne bo potrebno pisati prošenj in dokazovati upravičenosti, kar bo velikanska prednost za funkcionalno nepismene ali za osebe, ki niso seznanjeni s svojimi pravicami. UTD bo zmanjšal stigmatizacijo najbolj ogroženih. Z vpeljavo UTD bi lahko Slovenija namesto besedičenja o sproščenosti, dejansko takšna tudi postala.


Ob predpostavki brezplačnega zdravstva in oskrbe ljudi v starosti, bi lahko UTD nadomestil tudi trenutne pokojnine.

Je lahko UTD alternativa, o kateri bi lahko razmislila naša vlada?

S podražitvami nad krizo

Popularna matematika.

Podjetje zazna krizo šele, ko prodaja pade. Država zazna krizo malce kasneje. Ko se v državno kasico prasico ne nabere dovolj davkov. Takrat se prižgejo rdeče luči in pričnejo se krizni sestanki. Na vseh nivojih. Managerji si pred naziv manager dodajo besedo krizni in si povečajo plačo. Predsedniki ponavljajo, da so predsedniki v kriznih časih in da zaradi tega ne prevzemajo odgovornosti za neuspehe.

Krizna pravila najprej zapovedujejo varčevanje. V podjetjih se to pozna pri najmanj pomembnih stvareh. Kot je pisarniški material. Svinčniki in papir. Država začne varčevati tam, kjer to stori najlažje. Pri pisarniškem materialu. Svinčnikih in papirju. V prvi fazi krize bi pričakovali, da so najbolj na udaru proizvajalci pisarniškega materiala. Če lahko temu rečemo sreča, največ pisarniškega kiča ustvarijo Kitajci in to ne vpliva tako zelo na naš proletariat.

Nadalje podjetja zaostrijo pravila za zaposlene. Zaradi upada prodaje, so proizvodne kapacitete prevelike in podjetje se zave, da plačuje ljudem, ki nimajo dela. Zaradi majhnosti in načina kadrovanja (po sorodnih vezeh) je odpuščati izredno težko. V podjetjih managerji določijo pravila, ki jih je zelo težko dosledno spoštovati. Bolj spretni managerji določijo pravila s katerimi uspejo uničiti vse dobro v medsebojnih delovnih odnosih. V upanju, da bodo najbolj občutljivi odnehali sami. Še težje je odpuščanje v javni upravi, kjer se kadrovanju po sorodnih vezeh pridruži še kadrovanje za pretekle zasluge. O odpuščanju se v tem okolju ne govori. Se pa zato bolj dela na zaostritvi delavnih pogojev.

Nekatera srečna podjetja pa se krize lotevajo tako, da enostavno podražijo izdelke. Železnice, elektrika, komunala. Mini monopolisti se znajdejo, kot jim je pač najlažje. Situacijo rešujejo s podražitvami.

Kako dolgo bo proletariat lahko plačeval več za isto?

Ampak če poslušamo vlado in našega predsednika smo na dobri poti. Pravkar se pripravlja tretji sveženj ukrepov. Če bo tudi ta podoben prejšnjim dvem, potem je jasno, da za njega ne bomo niti vedeli in ga ne bomo prepoznali po učinkih, ampak po imenu. 3. sveženj ukrepov.

Pahor si kavo kuha sam.

Spremenili bomo vse, da bo vse ostalo isto

Spremembe! Change!

Ko se zavemo resnosti položaja in se poleže prah okoli pojava imenovanega recesija, se prične retorika, ki jo je na eno samo besedo uspelo skrčiti prvemu črnemu predsedniku "pomembne" države. Katera mimogrede spominja na kurbo, kateri so stranke nekaj let plačevale pretirano ceno, sedaj pa stara in betežna prepričuje stranke, da je še zmeraj vredna pretirane cene.

Prosti trg, ki naj bi se sam uravnaval pod težo ponudb in povpraševanja, se je zvil pod težo prevelikih pričakovanj, s katerimi ni nič narobe, če so vsaj malo polarizirana. Tako pa so častilci turbo kapitalizma polagali svoje vrednostne papirje na tisti oltar, ki je v tistem trenutku obljubljal najvišje donose. Pojavili so se turbo bogovi in si izmišljali nove trge in nove finančne igrice. Turbo bogovi so tekmovali med sabo, da bi izgledali lepše. Boljše od drugih turbo bogov. Napovedovali so nebesa. Z višjimi donosi kot konkurenčni bogovi. Zgodilo se je, da so turbo bogovi tako dolgo obljubljali turbo donose, da so začeli tudi sami verjeti vanje. In tako dokončno izgubili stik z realnostjo.

Tako ne gre več naprej so ugotovili in sedaj prosijo predsednike držav, da naj jim pomagajo. Naj jim dajo denar, da bodo v svoja nebesa postavili nove rekvizite in z njimi pričeli privabljati iste naivneže. Naj jim država podari denar, da bodo lahko nadaljevali z istimi napakami. Isti princip, mogoče malo drugačne nianse.

Strinjam se z mnenjem g. Žižka, ki pravi, da se s kapitalizmom borimo za kapitalizem, ki dokazano ne deluje in da bo potrebno poiskati novo pot. Pravi, da ima Evropa edino priložnost, da najde svojo pot iz krize. Ali gledano drugače - edino priložnost, da zajebe edino priložnost.

Ha? Si upamo pomisliti, da bi res spremenili kaj v temeljih? Kaj tako pomembnega, kot so naše vrednote? Ali bomo samo ponavljali gesla, ki vključujejo besedo "spremembe" in upali, da bo spet tako kot je bilo? Res smo odgovorni za spremembe, vendar da jih uresničimo z dejanji in ne z neskončnim ponavljanjem besed. A ne g. predsednik vlade?

Moj mali vrtiček je premagal globalizacijo

Iz ozadja se krepi glas, ki pravi, da lahko pomagate domači ekonomiji s kupovanjem domačih izdelkov in s tem, da koristite storitve domačih ponudnikov. Celo v državi izumiteljici globalizacije in "vsega dobrega" državni aparat vzpodbuja zapravljanje za ameriške izdelke.

Malce nerodno je, ker ljudje ne vedo več, kaj sploh je ameriško podjetje in ameriški izdelek. Zaradi globalizacije so celo izdelki s slovnično pravilno angleščino izdelani nekje na drugem koncu sveta. Z nakupovanjem v Wal-Martu se financirajo kitajska podjetja, ki izdelke s pravilno angleščino proizvajajo. S trošenjem denarja za nafto se financirajo šejki, ki denar uporabljajo za asfaltiranje puščav. Z nakupom ameriške programske opreme se razveseljujejo indijske družine. Denar porabljen za nov avtomobil največkrat pristane v Nemčiji.

Ha? Kaj kupljenega v deželi "vsega dobrega" je sploh še narejenega v njej? Zahvaljujoč globalizaciji so gospodarsko najmočnejše države iz rok izpustile proizvodnjo. Prenehale so ustvarjati in to namesto njih sedaj počnejo drugi. Namesto s tekočimi trakovi so se tako ukvarjali s tekočimi računi, ki pa so v tej krizi obstali.

V zadnjem času je promet hrane med celinami upadel za 40 odstotkov. Mar to pomeni, da bomo namesto zlatih jabolk iz Portugalske prisiljeni jesti krastave bobovce? Namesto vina iz Čila piti domačo šmarnico? Namesto solate iz umetnih vrtov Nizozemske jedli regrat? Bomo namesto v trgovino odšli po zelenjavo na svoj vrt?

Bo kmalu zopet vse po starem? Kar ni nujno slabo... Ker se ne spomnim več, česa sem se v zadnjem času razveselil tako zelo, kot sem se v groznem socializmu razveselil uvožene kinderjajčke.

Izbira ni merilo sreče.

Zlati čas je kritika sedanjosti

Zlati časi je izraz, ki definira čas v preteklosti. Izraza ne srečamo v stavkih, ki bi govorili o prihodnosti. Če dobro pomislim, so se v vseh meni znanih navedbah zlati časi že zgodili?! Fraza ne dopušča, da bi se zlati časi zgodili nekoč v prihodnosti. Niti ne dopušča, da bi se v prihodnosti vsaj ponovili. Kako zelo negativno. Nikoli ne bo bolje kot je bilo.

Govorenje o zlatih časih ne pomeni nič drugega kot kritiko sedanjosti. Ko se zdi, da gre vse, ampak res prav vse, v kurac. Ko se zdi, da vse, ampak res prav vse, razpada. Ko se sprašujemo ali je vse, ampak res prav vse, zgrajeno na napačnih temeljih. Ko zazmišljamo o tem, da bi bilo potrebno vse, ampak res prav vse, zamenjati ali spremeniti.

V času krize in vsesplošnega razočaranja nad nekoč trdnimi temelji kapitalizma lahko čedalje več posameznikov, družin, občin, držav in skupnosti držav govori o zlatih časih. Ki so bili, ko s(m)o še vejeli, da lahko poraba in potrošništvo rasteta neomejeno in s tem omogočita neomejen razvoj v neskončnost.

Rast se je ustavila in o zlatih časih so pričeli govoriti banke, tajkuni, nepremičninski agentje ter vlagatelji v delnice in vzajemne sklade. O zlatih časih bodo lahko govorili tudi odpuščene delavke in delavci. Skupaj s svojimi družinskimi člani bodo razglabljali o tem, kako lepo je bilo, ko je še živel Tito.

Žalostno je, da so za krizo krive ustanove, ki smo jim najbolj zaupali. Banke so vedno veljale za konzervativne in varne hiše. Tako kot države. Dolgo smo verjeli, da ni mogoče, da bi kakšna izmed bank bankrotirala. Dokler ni bankrotirala prva. Kako dolgo bomo še verjeli, da država ne more bankrotirati? Dokler ne bo bankrotirala prva? Kako varne bodo potem vaše/naše državne obveznice ali poroštva države?


Svet se trese in razpada. S kapitalskimi injekcijami se skuša rešiti kapitalizem pred kolapsom. S tiskanjem denarja si kapitalistične države pošiljajo še zadnje 'šuse'. Da bi trenutek trajal in da bi bile še nekaj časa na vrhu. 'High'. Bo kaj bolje, ko bo 'šus' popustil? Bo kaj drugače? Lahko z zadnjim 'šusom' narkoman postane kaj manj odvisen? Ali je potrebna streznitev ter prilagoditev popolnoma novim pravilom?

Streznitev. Voditelje in države bo bolela glava. Nekateri bodo vztrajali pri starem prepričanju in bodo na oltarju svojih ustav še vedno častili kapital in dobiček. Nekateri se bodo mogoče prilagodili novim razmeram in na oltar svojih ustav postavili kvaliteto življenja. Pa četudi bo to pomenilo, da bomo prenehali uvažati svetleče in lepo zapakirane artikle slabega okusa. Pa četudi bo to pomenilo, da se bomo morali zadovoljiti s tem kar imamo in znamo. Sami!

Pahorja nismo dobesedno poslušali

Pravijo, da zrel človek nima potrebe ugajati prav vsem. Zadošča mu, da ga cenijo njegovi bližnji. Posebno pomembno je, da se tega zaveda človek na vodilnem položaju. Ti si vodilni človek Slovenije, najpomembnejši ta hip. Lahko bi pokazal svojo zrelost in politično modrost, če bi se tega zavedal. Tako pa ima Tvoje iskanje konsenza pri Janši (ob zanemarjanju mnenja svojih koalicijskih ministrov) prav nasprotni učinek. Janša in njegovi se Ti posmehujejo, smešiš se pred javnostjo, ob tem pa izgubljaš podporo vseh nas, ki smo Tvoji politični somišljeniki in nas družijo skupne liberalne in človeške vrednote.
Slavko Ziherl v odprtem pismu g. Pahorju.

Kaj če je g. Pahor najbolj pošten in s tem najbolj plehek predsednik vlade?

Pahor je v času, ko so se kuhali volilni golaži, razlagal, da bo njegova politika drugačna od politike, ki jo je vodila dotedanja vlada pod taktirko Janeza Janše. Da se bo posvetoval. Da bo vodil odprto politiko. Da bo vsem povedal vse in vedno vse poslušal. Da ne bo kadrovskih menjav. Govoril je o politiki konsenza in na volilnih shodih ponavljal, da bo z njim vse drugače.

Kot kaže, ga njegovi volilci in volilke nismo dobro poslušali. Njegovih besed nismo vzeli dobesedno, ampak smo jih v luči nasprotovanja dotedanji vladi, razumeli kot besede sprememb. Nismo se razumeli! Vsaj če je soditi po zadnjih dogodkih. Kar je velik presedens.

Njegova politika je zelo drugačna od politike Janeza Janše in prejšnje vlade. Na glavo postavlja celoten sistem. S spraševanjem in posvetovanjem z opozicijo ruši sistem državnega nadzora. Požiga državni zbor, kot je dejal g. Golobič. K sreči Janša ne sodeluje z njim in igra igro opozicijskega voditelja, kar tudi je. Da se ne bi zameril evrobirokratom nastavlja svoje ličnice in luknjice domači opoziciji. In jih faše. V ličnice in luknjice.

Novinarjem rad govori, da se rad posvetuje. Z opozicijo in drugo, nasprotno stranjo. Medtem njegovi koalicijski kolegi ostajajo brez informacij in se upravičeno jezijo, ker izvejo zadnji in največkrat s strani novinarjev. Z vlaganjem napora v nekompatibilno opozicijo izgublja dobro in kompatibilno koalicijo. V enem trenutku ga bodo imeli dovolj. Takrat bo ostal brez njih. In verjemite, da tudi brez opozicije.

O kadrovskih menjavah se v času te vlade ne govori veliko. Ker jih ni. Tu in tam je slišati kakšnega ministra, da bi lahko naredil več in bolje, če bi lahko na odgovorna mesta nastavil nov, svež in neobremenjen kader. Tako nam državo, razen na nivoju ministrov, še vedno vodijo isti ljudje na isti način, kot so to počeli v prejšnji vladi s katero nismo bili zadovoljni. Minister jih niti odstaviti ne more, saj to ne odgovarjalo politiki g. Pahorja. Slabo za ministre, slabo za državo.

Kako naj bomo sedaj jezni na g. Pahorja, ki uresničuje natanko to, kar je napovedoval? Mi naivneži pa smo mislili, da so njegove besede le metafora za drugačno politiko. In ga zaradi tega tudi volili.

Ne kritiziram SD, ki je dobra stranka, katera temelji na dobrih načelih. Kritiziram populistično politiko g. Pahorja, ki obvlada nekaj retoričnih fraz in nas z njimi počasi že dolgočasi. Ne dvomim v njegovo dobro voljo in dobre namene. Ampak v kriznih časih tudi podjetja najamejo krizne managerje. Mislim, da Slovenije v teh kriznih časih ne vodi prava oseba ali pa ta oseba še ni spoznala kakšna kriza je v Sloveniji. Moralna, parlamentarna in gospodarska.

Če kdaj, potrebujemo prav v tej situaciji pogumne ljudi, ki bodo ukrepali. In ne govorili.

Cerkev zavetje za ... vernike? Nehajte no!

Pristni človek je v zgodovini večkrat naredil neumnost ali izrekel besede, ki jih je okolica označila za neumne in človeka nevredne. Takrat se je pristni človek najprej zamislil nad sabo in svojimi dejanji oz. besedami. Največkrat se je skesano opravičil, včasih pa, ko niti opravičilo ni zaleglo, sam zatekel v črno luknjo in se tam sramoval samega sebe. To so bili časi.

Dandanes je vlogo črne luknje očitno prevzela Cerkev. Vse pogosteje najdejo v njej zavetje ljudje, ki jih ne moremo več označiti kot pristne. Ker ne premorejo moralnega momenta preko katerega bi še enkrat ocenili svoja dejanja ali izrečene besede. Ljudje, ki se ne opravičujejo in kateri še vedno lahko pogledajo v kamero ali v oči otroka.

Vatikanski führer Benedikt XVI si znova zatiska oči pred svojimi člani društva. Kateri pred televizijskimi kamerami razlagajo, kako se holokavst ni zgodil ter prepričujejo gledalce, med katerimi so mnogi izgubili družinske člane med 'prhanjem' v kocentracijskih taboriščih, da se to ni dogajalo. Da se to ni zgodilo! Da se ni zgodilo tisto, kar so prav tako posnele kamere.

Kako enostavna je resnica v tem primeru.

---

Danes sem prebral, da se je pod težo obtožb škof Richard Williamson vendarle opravičil. Je opravičilo razumeti kot dejanje pritiska ali dejanje premisleka? Kakorkoli - na njegove težke besede se führer Benedikt XVI ni odzval. Toda... Ali ni bil prav on nekoč član Hitlerjeve mladine?

Zunanji blišč v zlati barvi skriva pod površjem veliko črnega.

Gmail Offline je velika stvar

Današnje presenečenje predstavlja olajšanje in je nedvomno najpomembnejši spletni dogodek tega leta.

GMail Offline je velik korak k bolj uporabnim spletnim aplikacijam, ki ga omogoča produkt Google Gears. Dolgo pričakovana in s strani uporabnikov zahtevana in zaželena funkcionalnost je končno prispela v brskalnike uporabnikov po celem svetu. Omogoča nam branje pošte, pregledovanje pripetih datotek ter hitro iskanje elektronskih sporočil tudi ko nimamo spletne povezave.

Potem, ko je Googlova spletna pisarna že pred časom integrirala offline (nepriključeni) način je bilo samo vprašanje časa, kdaj lahko to pričakujemo še za storitvi Gmail in GCalendar. Na spletu že obstajajo zaslonske slike, ki prikazujejo podobno funkcionalnost tudi za Googlov koledar.

Splet postaja s tem še bolj uporaben. Googlu je uspelo, da imamo informacije na voljo tudi ko nimamo spleta. In to preko istega, prijaznega, spletnega vmesnika.

Kako do nepriključenega GMaila:

Gmail / Settings / Labs / Offline

Nameščen nepriključeni način

Namestitev je enostavna

Po sinhronizaciji imam nepriključen dostop do pošte zadnjih dveh let

Sosed

Najpogostejša beseda, ki jo srečamo ob besedi sosed, je slab. Slab sosed.

Poglejmo na primeru: Hrvaška je slab sosed, ker nam nagaja. Tako vsaj govori naša politika. Hrvaška nam ne da morja. S Hrvaško se ne da pogovarjati. Ne sodelujejo, pa vseeno želijo v EU. V organizacijo skoraj trideseterice različnih sosedov, ki se trenutno še delajo fine, civilizirane in prijazne.

Tudi Slovenija je slab sosed. Varčevalcem je vzela hrvaške prihranke, izkorišča svoj položaj v društvu skoraj tridesetih sosedov. Ne sodeluje, se ne odziva na vabila za sestanke, na povabila za oglede rokometnih tekem...

Slab sosed je dobro orodje politike.

Kako preživeti izgubo službe z milijon evri odpravnine?

Direktor Nove Ljubljanske Banke, prve in največje banke v državni lasti, si bo ob odhodu izplačal 1 milijon evrov nagrade.

Za kaj? Razumel bi, če bi g. Kramar iz kakšne betežne banke uspel v svojem mandatu narediti največjo slovensko banko. S svojim denarjem, svojim ugledom in s svojo pronicljivostjo. Pa ni! Banka pod njegovim vodstvom ni postala vodilna banka "Balkana pa i šire". Banka s katero posluje država je uspešna zaradi države same in ne zaradi gospoda direktorja, ki je sicer za vsako leto vodenja banke že prejemal okoli 200.000€ nagrad. Se imamo g. Kramarju zahvaliti, da se banka v tem času ni preimenovala v kakšno "Alianz Neue Bank, PE Ljubljana"? Dajte no! Banko vodi slovenska politika in ne njen direktor.

Na vso stvar lahko pogledamo tudi primerjalno.

G. Kramer je svoje delo opravil dobro. Profesionalno. Za slabo štirico. Banka je ostala največja slovenska banka. Večjih pretresov v njegovem mandatu ni bilo. Mesečno je dobival plačo med 10.000 in 15.000 evri bruto. Vsako leto je za slabo štirico prejel tudi 200.000 evrov nagrade.

G. Novak je v Industriji usnja Vrhnika svoje delo opravil dobro. Profesionalno. Za slabo štirico. Zaradi njega proizvodnja ni niti enkrat zamujala, delo je opravljal kvalitetnejše od sodelavcev. Mesečno je dobival med 800 in 1000 evri bruto plače. Nadrejeni ga je enkrat letno nagradil z 200 evri bruto za njegovo dobro delo.

G. Kramer zapušča delovno mesto in njegova odpravnina znaša 1.000.000 evrov. G. Novak je zaradi stečaja podjetja na cesti. Njegova odpravnina znaša 3 mesečne plače. Okoli 3000 evrov.

Oba sta v podjetju delala 5 let. G. Kramar je v tem času prejel 2.600.000 evrov. G. Novak pa 64.000 evrov. 40 krat manj od g. Kramarja. Naj ponovim - oba sta svoje delo opravljala kakovostno in strokovno!

Zardevanje ob takšnih številkah ni več v modi. To so dokazali že gospodje Jankovići, Šroti in Bavčarji. Tudi g. Kramar ne bo zardel. Ker je prepričan, da je najboljši menedžer, najboljši vodja. In tako upravičen do pretirane nagrade.

Predsednik vlade znova dokazuje, da je mojster stvari, ki se lepo slišijo in vidijo, manj pa človek dejanj. Je v Sloveniji mogoče navzgor omejiti plače? Določiti maksimalno razmerje med plačami znotraj podjetja in znotraj države? Kakor kaže, se bo g. Pahor rajši ukvarjal z razmišljanjem o varčevanju pri kavicah, papirju in svinčnikih.

Super imamo. Đabest.

Prelomljena novoletna zaobljuba

Danes je drugi dan novega leta. Dva dni je minilo, ko sem se sam pri sebi najprej boril s vprašanjem, ali naj sploh sklenem kakšno novoletno zaobljubo. Večina njih je v preteklih letih izjemno hitro postala prelomljena novoletna zaobljuba.

Tri sem navsezadnje sprejel. Dve sta še aktualni.

Prelomljena je obljuba, da bom skušal ravnati drugače, kot čutim. Četudi vem, da ni prav. Jebiga. Ne gre!

Ekološka novoletna jelka naše pisarne

Vsako leto drugačna.
Zabavna. Ni je potrebno pripravljati. In pospravljati.

Stavka Črnega Petra

Ne ljubi se mi pisati.

Čeprav imam postavljen realen cilj, da vsak teden napišem vsaj eno objavo ne dosegam norme. Ker sem za pisanje premalo plačan. Premalo sem cenjen. Bloger je v primerjavi z novinarji, ki pišejo za papir, manjvredni novinar. Šund novinar.

Ugotovil sem, da se spopadam s podobnimi težavami, kot naši sodniki. Imajo postavljene realne cilje, ki jih ne dosegajo. Pravijo, da so premalo plačani za nedoseganje realno zastavljenih ciljev. Pravijo, da so v primerjavi z drugimi vejami oblasti premalo cenjeni. Manjvredni. Šund uradniki, takorekoč.

In stavkajo že pol leta. Stavkajo že tako dolgo, da nihče več ne govori o stavki. Po moje so se navadili na tempo in jim počasi že paše.

Torej stavkam. Kar se vas verjetno dotakne enako nič, kot stavka sodnikov za katero ne veste. Pa se dogaja. Sedaj!

Sejem erotike Celje : Se dviguje

Celje, mesto med Ljubljano in Mariborom, ima problem z identiteto.

V sodobni zgodovini ne najde svoje niše. Nekaj časa nas je reševal šport. Celje je veljalo za rokometno prestolnico. Pa kaj ko trenutni rezultati govorijo drugače. Celje je zgradilo sodoben nogometni stadion. Pa kaj, ko v Celju nihče nima posebej rad nogometa. Imamo pa veliko trgovin. Ampak ali jih nimajo tudi ostala mesta in vasi? Kaj Celju preostane? S čim se lahko Celjani postavljamo?

Z erotiko in pornografijo?

Imamo objekte, ki so lahko dobra scena za snemanje trdoerotičnih prizorov, kar je dokazal Peter Planinšek, ki je na letošnjem sejmu Erotike bil nagrajen z zlatim Stojanom. Zanimivo, sejem se je dogajal prav v Celju. Max Modic je na sejmu izjavil, da ima njegov Zavod za kulturo pornografije največ članov v Ljubljani, da pa ima najbolj zveste privržence prav iz Štajerskem.

Obiskovalci sejma so letos, vsaj v primerjavi z lanskim sejmom, doživeli več. Namesto lanskih štirih razstavljalcev, jih je bilo letos slabih dvajset. Organizator je izbral primernejšo dvorano v kateri je bilo dovolj prostora za vse. Odri so bili dvignjeni, tako da smo obiskovalci lahko videli nastope umetnic in umetnikov, med katerimi so prevladovala preverjena imena, kot sta na primer Vivian Scmidt ter Mya Diamond.

Sejem ima vrata odprta samo še danes, zato predlagam da se s partnerko ali partnerjem odpravita na izlet v Celje - prestolnico slovenske erotike in pornografije. Za tiste, ki boste ostali doma, pa objavljam nekaj utrinkov.

Max Modic, šef

Razstavljalci so ponujali igračke zanjo, zanj in za oba.

Zanjo.

Zanj.

Za oba.

Vivian Scmidt

Lepo.

Peter Planinšek, prejemnik Stojana

Usedi se.

Črni Jean Claude Van Damme

Pahorjeva rezerva

Pahorjeva odločitev, da za svojega svetovalca izbere g. Rupla, je povzročila nemalo kritičnih komentarjev in polemik.

Na izbiro lahko gledamo tudi drugače -za svojega svetovalca bi si lahko izbral Bajuka. V tem kontekstu Rupel ni tako zelo slaba izbira, mar ne?

Monokomedija - gledališče v recesiji

Treba je šparat. Tudi če v resnici še ni hudo, je potrebno pogledat, kje lahko naredimo isto z manjšim številom ljudi. Izgleda je recesija prišla tudi v gledališča.

Monokomedije so in. En človek, en honorar, ena scena. Nizki stroški. Enaka vstopnina.

Borut Veselko je odigral fantastično. Bilo je smešno. Če bi sodelovala še publika bi bilo lahko odlično. Tako pa tokrat publika ni dajala nobene energije, nobenega feedbacka. Kaj je z vami Ljubljančani?

Laži, ampak pošteno.
Dokler je moja laž lepša od tvoje resnice, bom izbral tisto kar je lepše.

Miha Mazzini : A Very Simple Story

Tako kot je Miha Mazzini vsestranski umetnik, je na žalost tudi vsestransko prezrt. Poznate ga po knjigi Drobtinice ter po njej posnetem filmu Operacija Cartier. Jaz ga poznam po tem, da je edini slovenski avtor, katerega knjigo sem prebral večkrat. V različnih obdobjih.

Zasledil sem njegov nov multimedijski projekt - A Very Simple Story. Zgodba se te dotakne. Čeprav gre za video, je dovolj poslušati. Priporočam.



Kot kaže je projekt odprt in lahko v njem še sodelujete.

Pahor: Rupel error

Poskušam razumeti.

Je Rupel politik, ki je bolj Pahorjevski od samega Pahorja? Ali pa je Rupel v svojem bistvu politični ateist? Lahko politični ateizem opraviči vijuganje in prehitevanje na politični avtocesti?

Je Rupel poosebljanje politike konsenza in iskanja dialogov? Bi lahko bil Rupel mentor Pahorjeve dogme, ki z bogatim besednim zakladom in brez zatikanja ponavlja všečne fraze? Ker se zaveda, da obstaja, dokler ga snemajo.

Kaj pa če je le posebnež? Eden iz družbe posebnežev prejšnje vlade? Kaj če dela družbo Vasku Simonitiju, ki je vodil kulturno ministrstvo brez osnove kulturnega bontona? Kaj če je večni minister brez vesti?

Ne vem. Rupel me bega. Še bolj pa Pahor.

Pahorjeva stranka pred SDS ni zmagala z veliko razliko. Prav močni SDS se imajo zahvaliti za zmago, saj so le tako uspeli mobilizirati volivce. Ki so šli volit SD, kot edino alternativo SDSu. Ne zaradi programa in lepega liderja. Šli so volit proti ljudem, ki so predstavljali in delovali v SDSu. Proti njihovi politiki. Proti Janšam, Ruplom in Simonitijem.

Pahor v svoji vsesplošni všečnosti pozablja na volivke in volivce, ki so volili drugačno politiko in druge ljudi.

Rupel ni dobra strateška odločitev. V zadnji številki Mladine obstaja spisek njegovih napak. Dolg spisek. Rupel nima novega in svežega obraza. Njegove pristope že poznamo. Niso rešili odnosov med Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Irakom, Ameriko, ... ampak so v najboljšem ostali na isti ravni kot jih je pustil minister pred njim. (se njegovega imena še kdo spominja!?)

V bran drugačnega mnenja in nekaj tisoč podpisnikov peticije proti Ruplu moram vztrajati pri svojem mnenju. Rupla ne bi smeli več pustiti, da naredi še eno napako in ga potem začeti kritizirati. Že preveč jih je bilo. Predsednik države pa ima jajca, kar je tudi dokazal z jasno izraženim mnenjem. Zato Pahorju ni potrebno braniti teh jajc.

Če kaj, imamo srečo, da smo izbrali dobrega predsednika države!