Glas-no

And did they get you to trade 
Your heros for ghosts? 
Hot ashes for trees? 
Hot air for a cool breeze? 
Cold comfort for change? 
And did you exchange 
A walk on part in the war 
For a lead role in a cage?
Wish You Were Here, Pink Floyd

Ko so nas prepričali, da smo stabilnost, solidarnost in če želite tudi bratstvo in enotnost zamenjali za možnost izbire, so bili vsi vzhičeni. Končno smo postali Zahod. Končno smo se znašli v družbi najboljših prodajalcev. Končno so nas v svoja društva povabili veliki.

Minila je evforija. Izbira je ostala, vendar iščemo najcenejše artikle. Drugih si ne moremo privoščiti.

Kako zelo neprimeren čas znamo izbrati. 

Izstopimo iz vzhodno-nevtralnega bloka v trenutku, ko prične Rusija dobivati novo moč in ko se zave svojih naravnih virov. Vstopimo v zahodni blok v času, ko le ta prične nezadržno drveti v propad, ki ga je sprožil pohlep in hrepenenje po nepotrebnem. Vstopimo v vojaško organizacijo, ki vstopa in bombardira odmaknjene, z nafto polne, države. Pod pretvezo prodajanja demokracije jim krademo kar je njihovo. Grčiji podarimo 350 milijonov evrov v trenutku, ko bo država šla v stečaj. Preidemo na novo valuto v trenutku, ko postane vprašljiva. Se pridružimo evropski uniji v trenutku, ko ta razmišlja o obstanku oz. delitvi na boljše in slabše.

Slab 'tajming', a ne?

Kmalu bomo lahko zopet odločali. Tokrat na predčasnih volitvah. Pahorja bo zamenjal nek drug obraz z podobnim volilnim programom, katerega nihče ne bo prebral v celoti. V vseh programih, vseh strank, bo zapisano, da rabimo reforme - zdravstveno, pokojninsko in še kakšno bodo navrgli. Napisano bo, da potrebujemo učinkovito javno upravo. V šolstvu se bodo zopet trudili uvesti ocene. Bralno značko bodo poimenovali po veliki osebnosti, ki je zaznamovala slovensko aviacijo - Bralna značka Jožeta Pučnika.

Moj glas je letos veliko vreden. Dobil ga bo nekdo, ki bo napisal program na dveh A4 straneh. Program, ki ga bom ocenil za pogumnega in drugačnega. Vem, da z glasom, ki ga ne oddam naredim nekomu škodo, drugemu pa pomagam. Ampak ko sta obe strani tako zelo podobni, to ni več razlog za odhod na volišče.

Moj glas je letos veliko vreden. Mislim, da si ga nihče ne bo zaslužil. 

Država, pomagaj mi.

Ogenj je ugasnu, prjatli so šli,

vina je zmanjkal, lubce več ni.

Marija, pomagaj mi.

Čeprav jo je vabil, da pride iz nebes na ples, njene pomoči v bistvu ni nikoli zares pričakoval. Naslednji vikend je znova poklical iste prjatle in drugo lubco. Vsak je prinesel flaškon vina in prižgali so vsaj cigaret.

V današnjih pogovorih vsi kličejo na pomoč in se jezijo, ker je ne dobijo ali jo dobijo premalo. Od boga in njegovega sorodstva je nihče več ne pričakuje, saj so odvetniki te družine sporočili, da bo poplačilo izplačano takrat, ko nam za pretekle krivice ne bo več mar. Zaradi tega vsi v en glas kličemo po pomoč državi. Država, pomagaj mi. Otrokom, najstnikom, študentom, nezaposlenim, zaposlenim, upokojencem. Država, pomagaj mi. Delavcem. Kmetom. Inženirjem. Samostojnim podjetnikom. Podjetnikom. Meneđerjem. Župnikom. Magistrom in doktorjem. Država pomagaj mi. Pred točo, potresom. Pred sosedom.

S klici na pomoč priznavamo, da nismo prilagojeni. Da ne moremo in ne znamo preživeti v svetu v katerem smo se znašli. 

In država?

V bistvu je najhuje, da želi pomagati prav vsakomur. Brezposelnemu, kmetu, študentu, dijaku, samostojnemu podjetniku, upokojencu... Subvencije, dodatki, štipendije, invalidnine, otroški dodatek, dodatek za oskrbo, ... Vsak dobi kakšno drobtinico, zaradi katere na koncu zmanka denarja za konkretno pomoč. 

Potrebno bo prenoviti sistem pomoči. Da jo dobijo le tisti, ki jo potrebujejo in  kateri si sami ne morejo pomagati (bolni, invalidi, ...). In omejiti pomoč tistim, ki ne želijo delati (večni študentje, večni brezposelneži, večno ločene družine, ki živijo skupaj, ...)

Potrebna je temeljita prenova države, ki je v EU, kakršno poznamo danes, ni mogoče izvesti. Potrebno je razmisliti o univerzalnem temeljen dohodku. Ampak, potem bi z njeno pomočjo moralo preživeti tudi nekaj deset tisoč uradnikov in birokratov, ki bi s tem postali nepotrebni. Si upamo?

Davčne blagajne v Cerkev, ne pa na Balkan!

Gospod Križanič se podaja v boj proti sivi ekonomiji. Namen je dober in podpore vreden, način pa vsaj nepremišljen in naiven.

Kot da nas Grki, Italijani, Bosanci in Srbi ne opominjajo, da živimo na Balkanu!

Če samo pogledamo seznam držav, ki so uvedle davčne blagajne izstopa Švedska. Ostale države, kot so na primer Bosna, Srbija, Italija in Grčija... No, se spomnite, kdaj nazadnje ste v teh državah sploh prejeli račun? In nenazadnje - ali so jim davčne blagajne pomagale pri boju zoper sivo ekonomijo? Je njihova ekonomija kaj bolj zdrava?

Da se zgodba tukaj ne konča, kaže da bomo v Sloveniji prevzeli švedski model. In ga zakomplicirali na nov nivo. Ne samo, da se bodo podatki shranjevali kriptirani v posebni enoti, ki jo bodo morali mali gostilničarji kupiti, ampak naj bi se ti podatki prenašali do velikega brata (DURS) kar preko interneta. Online. V trenutku bo davčna vedela za vsak izdan račun.

Si predstavljam, da gospodje ne zahajajo v hribe. Kjer so gostilne. Kjer so frizerke. Lise, kjer niti GSM signal ne deluje. Kaj šele spodoben mobilni internet...

Ob tem se mi pojavlja vprašanje ali se bo med izjemami znašla tudi Cerkev? Ker tudi tam poslujejo z gotovino. Bodo končno  izdajali račune za darovan znesek? Prav bi bilo, da za vsa društva v naši državici veljajo enaka pravila!

Kupujte za prihranke!

Kupil sem televizor za 999,95€ in s tem nakupom prihranil, tako mi je povedal trgovec, skoraj neverjetnih 500€. Prihranil sem toliko, da bi lahko izplačal neto minimalno plačo (trenutno)! Kupil sem fotoaparat, pri katerem sem prihranil 50% in tako namesto 300€ plačal samo 150€. Noro, a ne? če prištejem še malenkosti sem te praznike prihranil neverjetnih 750€. Ko pomislim, na te silne prihranke me ima, da bi šel v trgovino in nadaljeval z nakupi. Da privarčujem vsaj 1000€, ker bom potem lahko kupil izdelek vreden 2000€ na katerega mi bo trgovec dal 50% popust. Saj veste, dragi bralki, zaradi razprodaj in podobnih besed.

In da se obrnem še na vaju dragi bralki. A še vesta, kako sta opravičevali nakup oblek in dodatne torbice? A niste rekli, da ste zaradi pametnega nakupa v času razprodaj, privarčevale toliko, da si lahko zraven oblek, kupite tudi torbico. Čisto slučajno prav tako z neveljetnim popustom...

Jaz televizorja in fotoaparata nisem kupil. Kot vidve verjetno niste kupile torbice k oblekam iz razprodaje. Se pa odpre vprašanje, kdaj nazadnje smo kupili izdelek, ki ni bil označen kot akcijski? V teh časih je to prav težko, ker smo neprestano obkroženi z popusti, neverjetnimi ponudbami, vedno nizkimi cenami, nalepkami, ki nas prepričujejo, da ceneje ne gre...

Popusti je samo dodaten podatek ob katerem se naivni potrošniki počutimo bolje. Zaradi njega se doma ne zjočemo ob misli na drag in morebiti ne najbolj nujen nakup. Ker če pomislimo, je normalna cena televizorja 999.95€. Ampak občutek je boljši, če trgovec napiše:

Televizor. Danes samo 999.95€ (stara cena 1499.95 - privarčujete neverjetnih 500€)
Televizor. Neverjetnih 999.95€ (popust 50% na redno ceno. Cena v normalni prodaji 1999,90€)
Televizor. Nikoli več tako ugodno - 999.95€ (priporočena cena proizvajalca 2.500€)

Tudi cene postajajo virtualne. Je čas, da postanemo vsaj potrošniki malo realnejši?

Ponesrečeni agentje

Zgodovinski dnevi v Sloveniji se presenetljivo kar vrstijo.

V zadnjem času smo bili najprej deležni zgodovinsko pomembenega in deloma tajenega dogovora s Hrvaško, ki še ne ureja ničesar. Nato je bila zgodovinska uvrstitev slovenskih fuzbalerjev na svetovno prvenstvo. Od včeraj imamo novo zgodovinsko pravljico - Evropa nam je dodelila eno izmed agencij. Vmes se je zgodil še zgodovinsko pomemben posel - napeljava plinskih cevi po Sloveniji.

Uporabljati besedo zgodovinsko ob za zgodovino minornih dogodkih je neetično in nemoralno. Sploh če se beseda uporablja za prikrivanje realnih težav.
ČrniPeter za crnipeter.blogspot.com

Kako zgodovinska je, po vajino, moji dragi bralki, odločitev Evrope, da nam dodeli sedež ene izmed 35 agencij? Upoštevajte dejstva - Slovenija nameni za Evropo in evrobirokrate več denarja, kot nam ga Evropa vrne. Koliko šteje uspeh 1 agencije, ko Evropa razpolaga kar s 35 agencijami ter samo 27 državami članicami? Kako veseli smo lahko, da smo v izjemno trdem in napornem boju, v katerem je moral celo naš Pahorček zavrteti nekaj telefonskih številk (iz Ruplovega imenika?), premagali državi favoritki - Slovaško in Romunijo? Da bo mera polna, pa mediji in izjave evrobirokratov omenjajo le Ljubljano. Ljubljana je dobila agencijo. Ljubljana je premagala Bukarešto in Bratislavo. Ne Slovenija. Ljubljana! In nenazadnje - zopet je šlo za navadno kupčijo. V zameno za agencijo smo glas za sedež satelitskega sistema Galileo prodali drugi Državi.


Vse preveč me zgodba asocira na agencijo za traženje rude i gubljenje vremena iz stripa Alan Ford.

Naj prosim Pahor razloži zgodovinski pomen te zgodbe kateremu izmed 100.000 brezposelnih. Ali kateremu izmed 200.000 zaposlenih v Sloveniji, ki živijo pod ali na pragu revščine. Beseda je vsak dan manj vredna!