Država, pomagaj mi.

Ogenj je ugasnu, prjatli so šli,

vina je zmanjkal, lubce več ni.

Marija, pomagaj mi.

Čeprav jo je vabil, da pride iz nebes na ples, njene pomoči v bistvu ni nikoli zares pričakoval. Naslednji vikend je znova poklical iste prjatle in drugo lubco. Vsak je prinesel flaškon vina in prižgali so vsaj cigaret.

V današnjih pogovorih vsi kličejo na pomoč in se jezijo, ker je ne dobijo ali jo dobijo premalo. Od boga in njegovega sorodstva je nihče več ne pričakuje, saj so odvetniki te družine sporočili, da bo poplačilo izplačano takrat, ko nam za pretekle krivice ne bo več mar. Zaradi tega vsi v en glas kličemo po pomoč državi. Država, pomagaj mi. Otrokom, najstnikom, študentom, nezaposlenim, zaposlenim, upokojencem. Država, pomagaj mi. Delavcem. Kmetom. Inženirjem. Samostojnim podjetnikom. Podjetnikom. Meneđerjem. Župnikom. Magistrom in doktorjem. Država pomagaj mi. Pred točo, potresom. Pred sosedom.

S klici na pomoč priznavamo, da nismo prilagojeni. Da ne moremo in ne znamo preživeti v svetu v katerem smo se znašli. 

In država?

V bistvu je najhuje, da želi pomagati prav vsakomur. Brezposelnemu, kmetu, študentu, dijaku, samostojnemu podjetniku, upokojencu... Subvencije, dodatki, štipendije, invalidnine, otroški dodatek, dodatek za oskrbo, ... Vsak dobi kakšno drobtinico, zaradi katere na koncu zmanka denarja za konkretno pomoč. 

Potrebno bo prenoviti sistem pomoči. Da jo dobijo le tisti, ki jo potrebujejo in  kateri si sami ne morejo pomagati (bolni, invalidi, ...). In omejiti pomoč tistim, ki ne želijo delati (večni študentje, večni brezposelneži, večno ločene družine, ki živijo skupaj, ...)

Potrebna je temeljita prenova države, ki je v EU, kakršno poznamo danes, ni mogoče izvesti. Potrebno je razmisliti o univerzalnem temeljen dohodku. Ampak, potem bi z njeno pomočjo moralo preživeti tudi nekaj deset tisoč uradnikov in birokratov, ki bi s tem postali nepotrebni. Si upamo?