april 30, 2007

Praznik - brez zajebancije

Prazniki naj bi po definiciji veljali za dneve zabave in dneve, ko se človek lahko spočije. Pa res?

Je zabavna in sproščujoča peka potice? Rezanje šunke in umivanje oken dan pred praznikom? Generalno čiščenje stanovanja za druženje z "žlahto"? Čakati v nepreglednih vrstah pred blagajno? So zabavni obiski maš, žegnanj, polnočnic ter ostalih za cerkvo profitabilnih "eventov"? Je barvanje jajčk užitek, ali še ena stvar, ki jo moramo narediti na točno določen dan? Ima prižiganje svečk ob določenem dnevu pravo vsebino? Je zabavno čakanje v cvetličarnah zaradi ljubega miru doma? Ali kupovanje plišastih srčkov, ki končajo prekriti v prahu in v kakšni plastični vrečki na podstrešju? Je zabavno prekomerno hranjenje samo zaradi tega, da se ne bi zamerili kakšnemu sorodniku?

Potem se obremenjujemo in si iščemo zabavo ter potovanja za novo leto. Ker to pričakuje naša okolica. Potem se obremenjujemo z nakupovanjem daril. Katera so v večini tako v naprej dogovorjena in niti spominjajo ne na presenečenje. Tista darila, ki pa jih lahko označimo kot presenečenja so pa - na žalost - velikokrat tudi negativna presenečenja. Potem se obremenjujemo s tem kaj bomo oblekli, da bomo na pokopališču izgledali urejeni. In kdo bo kam šel. In s kom bomo kam šli.


Med vsemi temi prazniki izstopa 1. maj. Zato ker edini ustreza definiciji praznika - dan za zabavo in oseben užitek. Lahko si doma. Oblečen v razvlečeni trenerki. Sorodnikov ni potrebno obiskovati. In sorodniki ponavadi ne obiskujejo. Na razpolago je več dogodkov in prireditev. Katerih se ni potrebno udeležiti. Dovoljeno in celo zaželjeno je, da se ob tem prazniku zapelješ v kraj brez sakralnih in drugih obrednih objektov. Ni govorov in dolgočasnih televizijskih prenosov proslav.

Res dober praznik.

Zbudi me za prvi maj
(Mi2)
bosa sva ležala
gola pozabila na mraz
al se še spomniš lučk
ujetih v kito tvojih las
preden vzel naju je čas

zbudi me za praznik
kot si me zbujala takrat
ko prvi maj je vel
v zelenju regratovih trat

april 26, 2007

Jure Zrnec za tajnika komisije za šund

Imeli smo jo v bivši državi. Ukvarjala se je z ugotavljanjem primernosti besedil glede na takratne politične razmere. Nekatere plošče nekaterih izvajalcev zaradi odločitve komisije za šund niso bile oproščene davkov. Kar je takratni mladini pomenilo jasen signal, da je plošča drugačna in provokativna. Kar se je poznalo na povečani prodaji. Tako Pankrtom, kot Prljavemu Kazalištu. In drugim.

Želeći biti „većim papom od pape“, mnogi komunistički funkcionari su u tom pogledu postupili krivo. Naime, kao i svaki okoštali sistem, oni su u tadašnjoj rok avangardi u Jugoslaviji vidjeli subverziju, umjesto da u njoj vide saveznike, jer je to bila jedna od rijetkih dodirnih točaka tadašnje Jugoslavije sa svijetom. Upravo za rok glazbu, za taj novi val možemo kazati da je bio dodirna točka sa svijetom. Znamo da su se osnivale i one takozvane „komisije za šund“ koje su služile za cenzuru u to doba. Iako vidimo da su danas u neobuzdanoj demokraciji na djelu i na sceni autori koji propagiraju puno opasnije stvari u društvenom smislu, kao što su nacionalizam, šovinizam, šovinistički nacionalizam, pa čak i ustaštvo, a u istočnim krajevima nekakvo četništvo i slično. Zapravo, najpreciznije bi društveni angažman rok generacije sedamdesetih i ranih osamdesetih mogli definirati ako kažemo da je to bio jedan humanistički društveni angažman, prije nego ikakav politički ili čak anarhistički. No, međutim, rok kao takav je personifikacija otpora, kako u zemljama Zapada, gdje se on pojavio, tako i u zemljama istočnog bloka, gdje se on doživljavao kao nekakva subverzija tadašnjeg sistema i zato se na njega išlo đonom. Znamo da je Azrina pjesma „Kurvini sinovi“ imala jednu fusnotu na albumu i da je bilo još tih nekih par markica s kojima su se mnogi mladi buntovni ljudi tada identificirali. Danas nemamo tu vrstu subverzije, danas imamo subverziju u obliku promoviranja ekstremnih političkih, a ne i humanih, opredjeljenja. Danas na sceni u Hrvatskoj postoji nekakav Thompson, o čijoj glazbi ne treba ni trošiti riječi, ali ima društvenog odjeka zbog svog propagiranja ustaštva i pjevanja ustaških pjesama, jer se u demokraciji podrazumijeva kao nekakva slobodna mogućnost izražavanja, iako bi tu jedna „komisija za šund“ iz osamdesetih itekako imala posla.
http://www.danas.org/programi/magazin/muzika/2004/06/20040626171458.asp


Komisija za šund ni odigrala pozitivne vloge. Komisija za šund se je zlorabljala. Danes takšnih komisij ne ustanavljamo več. Ker smo demokratični in se ne želimo vračati v čase komunizma. Kje pa!

Zato smo uvedli drugo pravilo - na slovenskih radijskih postajah se mora vrteti vsaj 40% slovenske glasbe. Kar načeloma ni slabo, dokler vam ni potrebno poslušati radia. Ker Slovenci nimamo dovolj velike produkcije, da bi zapolnili 40% radijskega časa s kvalitetnimi izdelki. Zato so zaradi tega zakona vzkliki pop in turbo pop izvajalci z glasbo, ki gre rada v uho povprečnemu Slovenčku. In tisoč priredb.

Ker ljudi pač iz dneva v dan pitajo z nebulozami. Kjer moram seveda prav posebej omeniti TV Slovenija. Ko gledam tisti program, se kar naprej sprašujem: Pa kaj, a oni dobijo za to dejansko denar?! Oni imajo za to res … budžet, ali kako?! Vzemiva recimo samo oddajo Vrtiljak!" (Legendarna postaja Jurijeva ost s podelitve, da je to očitno oddaja, narejena za ljudi brez televizorja.) "Prav zaskeli me, ko vidim kolege igralce, ki hodijo tja delat sramoto mojemu poklicu. To seveda pove veliko tudi o igralskem poklicu, vsaj pri nas - kaj vse moraš delati, da greš lahko na morje! In potem si talajo tiste Ježkove nagrade in drug drugega trepljajo po hrbtu … Že dalj časa razmišljam, da bi bilo treba ustanoviti - in sam se z veseljem javim za tajnika ali predsednika ali karkoli že - posebno komisijo, ki bi izdelke prepovedovala po kriterijih čistega debilizma. Veliko dela bi imela. Je pa seveda res, da bi se kaj hitro našel način, da se zlorabi tudi ona."
Komedijant Jure Zrnec o debilizmu v Sloveniji
Povzeto iz Mladine on-line

april 24, 2007

Polnočni mejl šefu

Postaja moderno. Da odgovoriš na mejl svojemu šefu ob dveh zjutraj. Da greš nazaj na delo po treh mesecih po porodu. Ker s tem pokažeš, da si pripaden firmi. Da tvoj delavnik ni omejen. Da si fleksibilen. In zmeraj na voljo.

Dnevi pa so vedno enako dolgi. In otroci odraščajo enako hitro kot pred 10 leti. Postajamo pripadni podjetju, pozabljamo pa na pripadnost samemu sebi in svojim bližnjim. Ki bodo z nami tudi takrat, ko ne bo več šefa. Ko ne bo več podjetja.

april 17, 2007

Cena življenja

Žalostna zgodba!

Medtem ko se predsedniki in malodane najvišji predstavniki združenih narodov zgražajo nad pobojem peščice nedolžnih študentov se taisti predsedniki in najvišji predstavniki združenih narodov malodane požvižgajo nad več kot 2000 mrtvih civilistov v enem samem mesecu v Iraku.

Mar življenje ameriškega študenta v tem kapitalističnem svetu dosega na borzi življenja skoraj 100x višjo ceno od povsem primerljivega življenja iraškega študenta? Mar je smrt ameriškega študenta, kateremu je krogla norca prebila glavo bolj fascinantna, bolj boleča in bolj trgična od smrti iraškega študenta, ki mu je krogla norca prebila glavo? Mar jokajoči starši ameriškega otroka bolj trpijo od jokajočih staršev iraškega otroka?

Gre le za omejeno sposobnost medijskih hiš pri poročanju o smrti? Pokriti smrt posameznika je trivialno. Vnaprej pripravljeno. Pri dveh se že najavi "breaking news". Če umrejo trije pokrijejo to kot "družinsko tragedijo". Pri petih gre za mafijski obračun. Pri desetih za obredno žrtvovanje, pri tridesetih za poboj na univerzi. Pri stotih se stvari že začno zapletati. Ponavadi povedo, da gre za terorističen napad. Tako se ležje distancirajo od 100 trupel. Pri 70.000 mrtvih si rajši zakrijejo oči in se delajo, da se 70.000 pobojev ni zgodilo. Da za njimi ni vsaj še desekrat toliko solza.

In potem nam iz istih TV ekranov isti novinarji, psihologi in intelektualci govorijo, da je človeško življenje neprecenljivo. Ne povedo pa o katerem koncu sveta govorijo.

april 11, 2007

Schengenska meja = kitajski zid. Adijo Evropa!

Evropa je sama sebi največja sovražnica in izgubimo jo lahko prav zato, ker jo želimo braniti.
Filozof SLAVOJ ŽIŽEK, v Die Zeit, o schengenski meji.

Sami smo krivi, da smo vstopili v območje EU. Ker smo tako želeli. Z obkroženim DA smo rekli, da se strinjamo z vsem v Evropi. Tudi če se ta odloči izgraditi neprebojno ograjo okoli naše zemlje. Tudi če se ta odloči postaviti živi zid in prične razvijati vesoljsko orožje, ki bi preprečilo ostalim ljudem iz sosednjih zemljic vstop v "civiliziran svet".

Kako neevropsko. In kako zelo podobno velikemu kitajskemu imperiju v katerem so se bali vpada svojih sosedov. In okoli izgradili zid. Dobrih 2000 let pred Evropo.

Kam je zid pripeljal Kitajsko? In kam bo schengenska meja pripeljala Evropo?

Zapiranje se na dolgi rok v zgodovini ni izkazalo za dobro.

april 08, 2007

B(l)ogoslužje

Klerikalni delavci v črnih oblekah imajo v teh dneh malo časa. Gužvo! Ni heca, ko nastopi najvišja sezona rimsko-katoliškega giganta. V igri je velik denar, zato je potrebno pred ljudi in jim ponavljati 2000 let stare stavke.

Ljudje z večjim ali manjšim zanimanjem poslušajo 2000 let stare nedokazane trditve. Nekateri jim verjamejo. Nekateri si želijo verjeti. Nekateri morajo priti tja zaradi sosedov. Določenemu delu je to edini družabni dogodek. Drugemu delu izgovor, da lahko vidijo lepo sosedo. Vsem pa je skupno, da v cerkveno denarnico vržejo kakšen evro ali dva. Kolikor pač lahko.

Čeprav za to rimsko-katoliški gigant ne izda računa, na katerem bi bil jasno razviden obračun davka.

Ko se vrata cerkve zapro in ko se tempo klerikalnim delavcem v črnem umiri se začne še eno obdobje čakanja na taisti dan, ko bodo spregovorjene taiste besede in ko bomo jedli taisto hrano.

Na tem mestu pa že lahko govorim o tradiciji. Z njo nimam nobenih težav, čeprav vem, da so jo ustvarili 2000 let stari stavki, ki se ponavljajo iz leta v leto.

april 04, 2007

Resničnostni šov so izumili slovenski filmi

V retrospektivi lahko brez kančka sramu slovenske filme označim za preroške. Vsi so se trudili pokazati navadnega človeka v navadnih situacijah. Vsi so želeli pokazati resnično življenje resničnega človeka. Človeka, ki je prostorko omejen. Zaprt v kakšen vlak. Zaprt v kakšnem stanovanju. V avtomobilu. Dijaškem domu. Gostilni. Junaki slovenskih filmov pa so bili vedno tudi malce posebni. Navadni, a vendarle posebni. Če ne drugega so v filmih nastopale barabe, ki so se izražale v knjižni slovenščini. Torej barabe, ki so se delale biti kulturne.



Slovenski film je prikazoval točno to, kar prikazujejo resničnostni šovi. Le da so bili posnetki obdelani, izrezani, profesionalno posneti. Slovenski filmi so prikazovali nič posebnega v filmski obliki, medtem ko resničnostni šovi prikazujejo nič posebnega v nepredelani obliki. Slovenske filme smo imeli vedno za dolgočasne. Brez akcije. Srž resničnostnih šovov je dolgočasen. Brez akcije.

Slovenski filmi so vedno imeli težave z gledalci. Nismo jih hodili gledati v kino, nismo jih nestrpno čakali na malih zaslonih. Nasprotno. Največkrat smo celo prestavili kanal, saj smo bili sicer že v naprej obsojeni na dolgočasen večer. Resničnostne šove ljudje gledajo. Celo odzivajo se na njih. Resničnostnim šovom je uspelo z isto formo motivirati ljudi do te mere, da zapravljajo čas in denar.

Navkljub podobnosti mora obstajati razlika?

Smo ljudje postali toliko plehki, s tako malo lastnega življenja, da nam kukanje v svet nezanimivih in dolgočasnih ljudi predstavlja višek dneva? Tako zdolgočaseni, da se nam zdi, da se svet 10ih ljudi zaprtih v istem prostoru zdi zabaven?

Kako dolgočasno in žalostno.

april 01, 2007

Pravljica: Zmešani Štumfek

Zanimiv elektronski naslov zanimive osebe mi je prebudil domišljijo. Nastala je spodnja pravljica o Zmešanem Štumfku.

Zmešan Štumfek je živel v deželi, ki meji na pravljično deželo. Zato ni bil deležen planin, gora in širnih morij, kot so jih uživali njegovi prijatelji, ki so živeli v pravljični deželi. Ni bil deležen zabav, alkohola in drog v različnih oblikah. Ni bil deležen 24 urnih televizijskih dnevnikov, non-stop glasbenih programov ter oddaj katere vodijo lepe voditeljice. Zmešani Štumfek si je skrivaj vedno želel iti v sosednjo deželo za katero so pravili, da se v njej cedita Coca-Cola in Twixi. Zmešani Štumfek si je želel vsaj en dan postati prebivalec pravljične dežele. Da bi videl planine, gora in morja v pravljični deželi ter se nagledal dnevno novih televizijskih programov.

Dolgo časa je jedel polento in pil mleko, edino njemu dosegljivo hrano. Dolgo časa je cepil drva, obrezoval trto, plel cvetačo in brstični ohrovt. Le ob nedeljah je užival v zrezkih, pa še ti so bili pretežno iz soje. Ker so mu sofarani pravili, da bo lahko stopil v pravljično deželo le, če bo pameten, se je vpisal v šolo. Končal je vse štiri razrede. Ker je v šoli blestel mu je preostalo le, da gre med nogometaše. Kot levi napadalec je blestel.

Medtem ...

Na njegovo srečo je vaški vrač postajal čedalje starejši. Slutil je, da prihaja njegov čas in da si mora izbrati naslednika. Tradicija vasi, ki meji na pravljično deželo, je velela, da mora to biti levi napadalec lokalne nogometne ekipe. Vrač z imenovanjem ni imel nobenih pomislekov, kajti tudi on je včasih veljal za odličnega levega napadalca. Zmešani Štumfek je moral prevzeti veliko odgovornost. Ko ga je vaški svet proglasil za vaškega vrača si je zaželel eno in edino željo. Po pričakovanjih pravkar pisane pravljice si je zaželel videti pravljično deželo. Zaželel si je doživeti svet 100 televizijskih programov, deželo velikih trgovcev, deželo družboslovcev ter deželo, ki ima besedo demokracija že 100 let zapisano v ustavi..

Vaščani so bili nad njegovo izraženo željo presenečeni. Pričakovali so, da si bo v duhu prednikov zaželel boljši svet, boljšo prihodnost za mlajše. Več žena v njegovi vasi. Prenovitev gostilne ob cerkvi. Ali postavitev tretjega cerkvenega zvona, ki bi se slišal 1000 km daleč. Nekaj, kar si zaželi povprečna miss.

Zmešani Štumfek je v glavah vaščanov vseeno veljal za pametnega. Konec koncev je bil levi napadalec ter vaški vrač hkrati. Zato vaščani po premisleku v njegovo željo niso dvomili, ampak so tuhtali in tuhtali, kako mu to omogočiti. Tuhtali so ponoči, med delom na njivi, med delom v skednju, med delom med rjuhami. Tuhtali so in tuhtali. Tuhtali v gostilni, pri maši. Tuhtal je celo predsednik vasi. Nihče ni imel miru, dokler ni vaški posebnež, Grozo Zob, po sedmem popitem pivu dejal:"Koji kurac vsi tuhtajo. Za vizo naj zaprosi, tako kot vsi nevaški nevrači." K sreči je to misel slišal natakar in si jo zapisal na papirni serviet bele barve z vtisnjenim vzorcem osončja. Samo čudežu naključja se moramo zahvaliti, da je prav ta serviet ostal suh, ter kot veleva gostilniška etika, bil kot tak še enkrat uporabljen prav ob serviranju šobske solate predsedniku vasi. Drugemu čudežu naključja se moramo zahvaliti, da je predsednik vasi, kot prvi predsednik vasi v vsej zgodovini vasi, bil pismen in je znal prebrati kracarije natakarja. Poklical je svojega svetovalca, ki je poklical svojega sekretarja, ki je poklical svojega nižjega sekretarja, kateri je velel svojemu svetovalcu lll, da naj naroči svetovalcu ll, da naj svetovalec l. zaprosi za vizo za vaškega vrača.

Kot vsi nevaški nevrači, je tudi vaški vrač čez nekaj mesecev v svojih rokah držav vizo za pravljično deželo. Medtem, ko jo je občudoval mu je na datum veljavnosti kapnila solza sreče. K sreči je solza izhlapela hitreje, kot je bilo potrebno, da se črnilo zlije v packo neberljivosti. Vse ovire so izginile. Njegova pot do pravljične dežele je bila končno ravna. Tako zalo ravna, da ni bila potrebna in smiselna nobena bližnjica. Že se je videl v pravljični deželi. Sedeti za TV sprejemnikom ter preklapljati med izbiro 100 programov, medtem piti Coca Colo in jesti Twikse. Že je videl, kako bo lahko na novem video rekorderju posnel oddajo s Davidom Haselhofom in si jo potem vedno znova ponavljal. V pravljični deželi mu ne bo potrebno igrati nogometa in biti popularen. V pravljični deželi bo incognito. Nihče. Nihče?

Zaskrbelo ga je. Ni bil navajen biti nihče. Vaščani v njegovi vasi so mu govorili, da ni nihče. Kako bi le bil, če je bil levi napadalec in vaški vrač hkrati!? Naenkrat ni bil več prepričan. Biti nihče v pravljični deželi ali ostati vaški vrač in levi napadalec le lučaj stran od pravljične dežele. Iz dežele, ki gleda na gore pravljične dežele iz druge perspektive. Iz dežele s katere se da priti do istih planin. Le po drugi poti. Iz dežele, kjer je Tuš Kola prav tako okusna kot Coca-Cola, Frutabela tablice pa celo boljše kot Twiks. Iz dežele, kjer lahko Katarina Čas vodi tudi duhovno oddajo, pa jo bo vseeno prijetno gledati.

Zmešani Štumfek je stal na postaji. Pripeljal je vlak. Takrat se je Zmešani Štumfek končno odločil in ...

Marketing Ad