Cena življenja

Žalostna zgodba!

Medtem ko se predsedniki in malodane najvišji predstavniki združenih narodov zgražajo nad pobojem peščice nedolžnih študentov se taisti predsedniki in najvišji predstavniki združenih narodov malodane požvižgajo nad več kot 2000 mrtvih civilistov v enem samem mesecu v Iraku.

Mar življenje ameriškega študenta v tem kapitalističnem svetu dosega na borzi življenja skoraj 100x višjo ceno od povsem primerljivega življenja iraškega študenta? Mar je smrt ameriškega študenta, kateremu je krogla norca prebila glavo bolj fascinantna, bolj boleča in bolj trgična od smrti iraškega študenta, ki mu je krogla norca prebila glavo? Mar jokajoči starši ameriškega otroka bolj trpijo od jokajočih staršev iraškega otroka?

Gre le za omejeno sposobnost medijskih hiš pri poročanju o smrti? Pokriti smrt posameznika je trivialno. Vnaprej pripravljeno. Pri dveh se že najavi "breaking news". Če umrejo trije pokrijejo to kot "družinsko tragedijo". Pri petih gre za mafijski obračun. Pri desetih za obredno žrtvovanje, pri tridesetih za poboj na univerzi. Pri stotih se stvari že začno zapletati. Ponavadi povedo, da gre za terorističen napad. Tako se ležje distancirajo od 100 trupel. Pri 70.000 mrtvih si rajši zakrijejo oči in se delajo, da se 70.000 pobojev ni zgodilo. Da za njimi ni vsaj še desekrat toliko solza.

In potem nam iz istih TV ekranov isti novinarji, psihologi in intelektualci govorijo, da je človeško življenje neprecenljivo. Ne povedo pa o katerem koncu sveta govorijo.