Resničnostni šov so izumili slovenski filmi

V retrospektivi lahko brez kančka sramu slovenske filme označim za preroške. Vsi so se trudili pokazati navadnega človeka v navadnih situacijah. Vsi so želeli pokazati resnično življenje resničnega človeka. Človeka, ki je prostorko omejen. Zaprt v kakšen vlak. Zaprt v kakšnem stanovanju. V avtomobilu. Dijaškem domu. Gostilni. Junaki slovenskih filmov pa so bili vedno tudi malce posebni. Navadni, a vendarle posebni. Če ne drugega so v filmih nastopale barabe, ki so se izražale v knjižni slovenščini. Torej barabe, ki so se delale biti kulturne.



Slovenski film je prikazoval točno to, kar prikazujejo resničnostni šovi. Le da so bili posnetki obdelani, izrezani, profesionalno posneti. Slovenski filmi so prikazovali nič posebnega v filmski obliki, medtem ko resničnostni šovi prikazujejo nič posebnega v nepredelani obliki. Slovenske filme smo imeli vedno za dolgočasne. Brez akcije. Srž resničnostnih šovov je dolgočasen. Brez akcije.

Slovenski filmi so vedno imeli težave z gledalci. Nismo jih hodili gledati v kino, nismo jih nestrpno čakali na malih zaslonih. Nasprotno. Največkrat smo celo prestavili kanal, saj smo bili sicer že v naprej obsojeni na dolgočasen večer. Resničnostne šove ljudje gledajo. Celo odzivajo se na njih. Resničnostnim šovom je uspelo z isto formo motivirati ljudi do te mere, da zapravljajo čas in denar.

Navkljub podobnosti mora obstajati razlika?

Smo ljudje postali toliko plehki, s tako malo lastnega življenja, da nam kukanje v svet nezanimivih in dolgočasnih ljudi predstavlja višek dneva? Tako zdolgočaseni, da se nam zdi, da se svet 10ih ljudi zaprtih v istem prostoru zdi zabaven?

Kako dolgočasno in žalostno.