Pravljica: Zmešani Štumfek

Zanimiv elektronski naslov zanimive osebe mi je prebudil domišljijo. Nastala je spodnja pravljica o Zmešanem Štumfku.

Zmešan Štumfek je živel v deželi, ki meji na pravljično deželo. Zato ni bil deležen planin, gora in širnih morij, kot so jih uživali njegovi prijatelji, ki so živeli v pravljični deželi. Ni bil deležen zabav, alkohola in drog v različnih oblikah. Ni bil deležen 24 urnih televizijskih dnevnikov, non-stop glasbenih programov ter oddaj katere vodijo lepe voditeljice. Zmešani Štumfek si je skrivaj vedno želel iti v sosednjo deželo za katero so pravili, da se v njej cedita Coca-Cola in Twixi. Zmešani Štumfek si je želel vsaj en dan postati prebivalec pravljične dežele. Da bi videl planine, gora in morja v pravljični deželi ter se nagledal dnevno novih televizijskih programov.

Dolgo časa je jedel polento in pil mleko, edino njemu dosegljivo hrano. Dolgo časa je cepil drva, obrezoval trto, plel cvetačo in brstični ohrovt. Le ob nedeljah je užival v zrezkih, pa še ti so bili pretežno iz soje. Ker so mu sofarani pravili, da bo lahko stopil v pravljično deželo le, če bo pameten, se je vpisal v šolo. Končal je vse štiri razrede. Ker je v šoli blestel mu je preostalo le, da gre med nogometaše. Kot levi napadalec je blestel.

Medtem ...

Na njegovo srečo je vaški vrač postajal čedalje starejši. Slutil je, da prihaja njegov čas in da si mora izbrati naslednika. Tradicija vasi, ki meji na pravljično deželo, je velela, da mora to biti levi napadalec lokalne nogometne ekipe. Vrač z imenovanjem ni imel nobenih pomislekov, kajti tudi on je včasih veljal za odličnega levega napadalca. Zmešani Štumfek je moral prevzeti veliko odgovornost. Ko ga je vaški svet proglasil za vaškega vrača si je zaželel eno in edino željo. Po pričakovanjih pravkar pisane pravljice si je zaželel videti pravljično deželo. Zaželel si je doživeti svet 100 televizijskih programov, deželo velikih trgovcev, deželo družboslovcev ter deželo, ki ima besedo demokracija že 100 let zapisano v ustavi..

Vaščani so bili nad njegovo izraženo željo presenečeni. Pričakovali so, da si bo v duhu prednikov zaželel boljši svet, boljšo prihodnost za mlajše. Več žena v njegovi vasi. Prenovitev gostilne ob cerkvi. Ali postavitev tretjega cerkvenega zvona, ki bi se slišal 1000 km daleč. Nekaj, kar si zaželi povprečna miss.

Zmešani Štumfek je v glavah vaščanov vseeno veljal za pametnega. Konec koncev je bil levi napadalec ter vaški vrač hkrati. Zato vaščani po premisleku v njegovo željo niso dvomili, ampak so tuhtali in tuhtali, kako mu to omogočiti. Tuhtali so ponoči, med delom na njivi, med delom v skednju, med delom med rjuhami. Tuhtali so in tuhtali. Tuhtali v gostilni, pri maši. Tuhtal je celo predsednik vasi. Nihče ni imel miru, dokler ni vaški posebnež, Grozo Zob, po sedmem popitem pivu dejal:"Koji kurac vsi tuhtajo. Za vizo naj zaprosi, tako kot vsi nevaški nevrači." K sreči je to misel slišal natakar in si jo zapisal na papirni serviet bele barve z vtisnjenim vzorcem osončja. Samo čudežu naključja se moramo zahvaliti, da je prav ta serviet ostal suh, ter kot veleva gostilniška etika, bil kot tak še enkrat uporabljen prav ob serviranju šobske solate predsedniku vasi. Drugemu čudežu naključja se moramo zahvaliti, da je predsednik vasi, kot prvi predsednik vasi v vsej zgodovini vasi, bil pismen in je znal prebrati kracarije natakarja. Poklical je svojega svetovalca, ki je poklical svojega sekretarja, ki je poklical svojega nižjega sekretarja, kateri je velel svojemu svetovalcu lll, da naj naroči svetovalcu ll, da naj svetovalec l. zaprosi za vizo za vaškega vrača.

Kot vsi nevaški nevrači, je tudi vaški vrač čez nekaj mesecev v svojih rokah držav vizo za pravljično deželo. Medtem, ko jo je občudoval mu je na datum veljavnosti kapnila solza sreče. K sreči je solza izhlapela hitreje, kot je bilo potrebno, da se črnilo zlije v packo neberljivosti. Vse ovire so izginile. Njegova pot do pravljične dežele je bila končno ravna. Tako zalo ravna, da ni bila potrebna in smiselna nobena bližnjica. Že se je videl v pravljični deželi. Sedeti za TV sprejemnikom ter preklapljati med izbiro 100 programov, medtem piti Coca Colo in jesti Twikse. Že je videl, kako bo lahko na novem video rekorderju posnel oddajo s Davidom Haselhofom in si jo potem vedno znova ponavljal. V pravljični deželi mu ne bo potrebno igrati nogometa in biti popularen. V pravljični deželi bo incognito. Nihče. Nihče?

Zaskrbelo ga je. Ni bil navajen biti nihče. Vaščani v njegovi vasi so mu govorili, da ni nihče. Kako bi le bil, če je bil levi napadalec in vaški vrač hkrati!? Naenkrat ni bil več prepričan. Biti nihče v pravljični deželi ali ostati vaški vrač in levi napadalec le lučaj stran od pravljične dežele. Iz dežele, ki gleda na gore pravljične dežele iz druge perspektive. Iz dežele s katere se da priti do istih planin. Le po drugi poti. Iz dežele, kjer je Tuš Kola prav tako okusna kot Coca-Cola, Frutabela tablice pa celo boljše kot Twiks. Iz dežele, kjer lahko Katarina Čas vodi tudi duhovno oddajo, pa jo bo vseeno prijetno gledati.

Zmešani Štumfek je stal na postaji. Pripeljal je vlak. Takrat se je Zmešani Štumfek končno odločil in ...