Zlati čas je kritika sedanjosti

Zlati časi je izraz, ki definira čas v preteklosti. Izraza ne srečamo v stavkih, ki bi govorili o prihodnosti. Če dobro pomislim, so se v vseh meni znanih navedbah zlati časi že zgodili?! Fraza ne dopušča, da bi se zlati časi zgodili nekoč v prihodnosti. Niti ne dopušča, da bi se v prihodnosti vsaj ponovili. Kako zelo negativno. Nikoli ne bo bolje kot je bilo.

Govorenje o zlatih časih ne pomeni nič drugega kot kritiko sedanjosti. Ko se zdi, da gre vse, ampak res prav vse, v kurac. Ko se zdi, da vse, ampak res prav vse, razpada. Ko se sprašujemo ali je vse, ampak res prav vse, zgrajeno na napačnih temeljih. Ko zazmišljamo o tem, da bi bilo potrebno vse, ampak res prav vse, zamenjati ali spremeniti.

V času krize in vsesplošnega razočaranja nad nekoč trdnimi temelji kapitalizma lahko čedalje več posameznikov, družin, občin, držav in skupnosti držav govori o zlatih časih. Ki so bili, ko s(m)o še vejeli, da lahko poraba in potrošništvo rasteta neomejeno in s tem omogočita neomejen razvoj v neskončnost.

Rast se je ustavila in o zlatih časih so pričeli govoriti banke, tajkuni, nepremičninski agentje ter vlagatelji v delnice in vzajemne sklade. O zlatih časih bodo lahko govorili tudi odpuščene delavke in delavci. Skupaj s svojimi družinskimi člani bodo razglabljali o tem, kako lepo je bilo, ko je še živel Tito.

Žalostno je, da so za krizo krive ustanove, ki smo jim najbolj zaupali. Banke so vedno veljale za konzervativne in varne hiše. Tako kot države. Dolgo smo verjeli, da ni mogoče, da bi kakšna izmed bank bankrotirala. Dokler ni bankrotirala prva. Kako dolgo bomo še verjeli, da država ne more bankrotirati? Dokler ne bo bankrotirala prva? Kako varne bodo potem vaše/naše državne obveznice ali poroštva države?


Svet se trese in razpada. S kapitalskimi injekcijami se skuša rešiti kapitalizem pred kolapsom. S tiskanjem denarja si kapitalistične države pošiljajo še zadnje 'šuse'. Da bi trenutek trajal in da bi bile še nekaj časa na vrhu. 'High'. Bo kaj bolje, ko bo 'šus' popustil? Bo kaj drugače? Lahko z zadnjim 'šusom' narkoman postane kaj manj odvisen? Ali je potrebna streznitev ter prilagoditev popolnoma novim pravilom?

Streznitev. Voditelje in države bo bolela glava. Nekateri bodo vztrajali pri starem prepričanju in bodo na oltarju svojih ustav še vedno častili kapital in dobiček. Nekateri se bodo mogoče prilagodili novim razmeram in na oltar svojih ustav postavili kvaliteto življenja. Pa četudi bo to pomenilo, da bomo prenehali uvažati svetleče in lepo zapakirane artikle slabega okusa. Pa četudi bo to pomenilo, da se bomo morali zadovoljiti s tem kar imamo in znamo. Sami!

Pahorja nismo dobesedno poslušali

Pravijo, da zrel človek nima potrebe ugajati prav vsem. Zadošča mu, da ga cenijo njegovi bližnji. Posebno pomembno je, da se tega zaveda človek na vodilnem položaju. Ti si vodilni človek Slovenije, najpomembnejši ta hip. Lahko bi pokazal svojo zrelost in politično modrost, če bi se tega zavedal. Tako pa ima Tvoje iskanje konsenza pri Janši (ob zanemarjanju mnenja svojih koalicijskih ministrov) prav nasprotni učinek. Janša in njegovi se Ti posmehujejo, smešiš se pred javnostjo, ob tem pa izgubljaš podporo vseh nas, ki smo Tvoji politični somišljeniki in nas družijo skupne liberalne in človeške vrednote.
Slavko Ziherl v odprtem pismu g. Pahorju.

Kaj če je g. Pahor najbolj pošten in s tem najbolj plehek predsednik vlade?

Pahor je v času, ko so se kuhali volilni golaži, razlagal, da bo njegova politika drugačna od politike, ki jo je vodila dotedanja vlada pod taktirko Janeza Janše. Da se bo posvetoval. Da bo vodil odprto politiko. Da bo vsem povedal vse in vedno vse poslušal. Da ne bo kadrovskih menjav. Govoril je o politiki konsenza in na volilnih shodih ponavljal, da bo z njim vse drugače.

Kot kaže, ga njegovi volilci in volilke nismo dobro poslušali. Njegovih besed nismo vzeli dobesedno, ampak smo jih v luči nasprotovanja dotedanji vladi, razumeli kot besede sprememb. Nismo se razumeli! Vsaj če je soditi po zadnjih dogodkih. Kar je velik presedens.

Njegova politika je zelo drugačna od politike Janeza Janše in prejšnje vlade. Na glavo postavlja celoten sistem. S spraševanjem in posvetovanjem z opozicijo ruši sistem državnega nadzora. Požiga državni zbor, kot je dejal g. Golobič. K sreči Janša ne sodeluje z njim in igra igro opozicijskega voditelja, kar tudi je. Da se ne bi zameril evrobirokratom nastavlja svoje ličnice in luknjice domači opoziciji. In jih faše. V ličnice in luknjice.

Novinarjem rad govori, da se rad posvetuje. Z opozicijo in drugo, nasprotno stranjo. Medtem njegovi koalicijski kolegi ostajajo brez informacij in se upravičeno jezijo, ker izvejo zadnji in največkrat s strani novinarjev. Z vlaganjem napora v nekompatibilno opozicijo izgublja dobro in kompatibilno koalicijo. V enem trenutku ga bodo imeli dovolj. Takrat bo ostal brez njih. In verjemite, da tudi brez opozicije.

O kadrovskih menjavah se v času te vlade ne govori veliko. Ker jih ni. Tu in tam je slišati kakšnega ministra, da bi lahko naredil več in bolje, če bi lahko na odgovorna mesta nastavil nov, svež in neobremenjen kader. Tako nam državo, razen na nivoju ministrov, še vedno vodijo isti ljudje na isti način, kot so to počeli v prejšnji vladi s katero nismo bili zadovoljni. Minister jih niti odstaviti ne more, saj to ne odgovarjalo politiki g. Pahorja. Slabo za ministre, slabo za državo.

Kako naj bomo sedaj jezni na g. Pahorja, ki uresničuje natanko to, kar je napovedoval? Mi naivneži pa smo mislili, da so njegove besede le metafora za drugačno politiko. In ga zaradi tega tudi volili.

Ne kritiziram SD, ki je dobra stranka, katera temelji na dobrih načelih. Kritiziram populistično politiko g. Pahorja, ki obvlada nekaj retoričnih fraz in nas z njimi počasi že dolgočasi. Ne dvomim v njegovo dobro voljo in dobre namene. Ampak v kriznih časih tudi podjetja najamejo krizne managerje. Mislim, da Slovenije v teh kriznih časih ne vodi prava oseba ali pa ta oseba še ni spoznala kakšna kriza je v Sloveniji. Moralna, parlamentarna in gospodarska.

Če kdaj, potrebujemo prav v tej situaciji pogumne ljudi, ki bodo ukrepali. In ne govorili.

Cerkev zavetje za ... vernike? Nehajte no!

Pristni človek je v zgodovini večkrat naredil neumnost ali izrekel besede, ki jih je okolica označila za neumne in človeka nevredne. Takrat se je pristni človek najprej zamislil nad sabo in svojimi dejanji oz. besedami. Največkrat se je skesano opravičil, včasih pa, ko niti opravičilo ni zaleglo, sam zatekel v črno luknjo in se tam sramoval samega sebe. To so bili časi.

Dandanes je vlogo črne luknje očitno prevzela Cerkev. Vse pogosteje najdejo v njej zavetje ljudje, ki jih ne moremo več označiti kot pristne. Ker ne premorejo moralnega momenta preko katerega bi še enkrat ocenili svoja dejanja ali izrečene besede. Ljudje, ki se ne opravičujejo in kateri še vedno lahko pogledajo v kamero ali v oči otroka.

Vatikanski führer Benedikt XVI si znova zatiska oči pred svojimi člani društva. Kateri pred televizijskimi kamerami razlagajo, kako se holokavst ni zgodil ter prepričujejo gledalce, med katerimi so mnogi izgubili družinske člane med 'prhanjem' v kocentracijskih taboriščih, da se to ni dogajalo. Da se to ni zgodilo! Da se ni zgodilo tisto, kar so prav tako posnele kamere.

Kako enostavna je resnica v tem primeru.

---

Danes sem prebral, da se je pod težo obtožb škof Richard Williamson vendarle opravičil. Je opravičilo razumeti kot dejanje pritiska ali dejanje premisleka? Kakorkoli - na njegove težke besede se führer Benedikt XVI ni odzval. Toda... Ali ni bil prav on nekoč član Hitlerjeve mladine?

Zunanji blišč v zlati barvi skriva pod površjem veliko črnega.