S podražitvami nad krizo

Popularna matematika.

Podjetje zazna krizo šele, ko prodaja pade. Država zazna krizo malce kasneje. Ko se v državno kasico prasico ne nabere dovolj davkov. Takrat se prižgejo rdeče luči in pričnejo se krizni sestanki. Na vseh nivojih. Managerji si pred naziv manager dodajo besedo krizni in si povečajo plačo. Predsedniki ponavljajo, da so predsedniki v kriznih časih in da zaradi tega ne prevzemajo odgovornosti za neuspehe.

Krizna pravila najprej zapovedujejo varčevanje. V podjetjih se to pozna pri najmanj pomembnih stvareh. Kot je pisarniški material. Svinčniki in papir. Država začne varčevati tam, kjer to stori najlažje. Pri pisarniškem materialu. Svinčnikih in papirju. V prvi fazi krize bi pričakovali, da so najbolj na udaru proizvajalci pisarniškega materiala. Če lahko temu rečemo sreča, največ pisarniškega kiča ustvarijo Kitajci in to ne vpliva tako zelo na naš proletariat.

Nadalje podjetja zaostrijo pravila za zaposlene. Zaradi upada prodaje, so proizvodne kapacitete prevelike in podjetje se zave, da plačuje ljudem, ki nimajo dela. Zaradi majhnosti in načina kadrovanja (po sorodnih vezeh) je odpuščati izredno težko. V podjetjih managerji določijo pravila, ki jih je zelo težko dosledno spoštovati. Bolj spretni managerji določijo pravila s katerimi uspejo uničiti vse dobro v medsebojnih delovnih odnosih. V upanju, da bodo najbolj občutljivi odnehali sami. Še težje je odpuščanje v javni upravi, kjer se kadrovanju po sorodnih vezeh pridruži še kadrovanje za pretekle zasluge. O odpuščanju se v tem okolju ne govori. Se pa zato bolj dela na zaostritvi delavnih pogojev.

Nekatera srečna podjetja pa se krize lotevajo tako, da enostavno podražijo izdelke. Železnice, elektrika, komunala. Mini monopolisti se znajdejo, kot jim je pač najlažje. Situacijo rešujejo s podražitvami.

Kako dolgo bo proletariat lahko plačeval več za isto?

Ampak če poslušamo vlado in našega predsednika smo na dobri poti. Pravkar se pripravlja tretji sveženj ukrepov. Če bo tudi ta podoben prejšnjim dvem, potem je jasno, da za njega ne bomo niti vedeli in ga ne bomo prepoznali po učinkih, ampak po imenu. 3. sveženj ukrepov.

Pahor si kavo kuha sam.

Spremenili bomo vse, da bo vse ostalo isto

Spremembe! Change!

Ko se zavemo resnosti položaja in se poleže prah okoli pojava imenovanega recesija, se prične retorika, ki jo je na eno samo besedo uspelo skrčiti prvemu črnemu predsedniku "pomembne" države. Katera mimogrede spominja na kurbo, kateri so stranke nekaj let plačevale pretirano ceno, sedaj pa stara in betežna prepričuje stranke, da je še zmeraj vredna pretirane cene.

Prosti trg, ki naj bi se sam uravnaval pod težo ponudb in povpraševanja, se je zvil pod težo prevelikih pričakovanj, s katerimi ni nič narobe, če so vsaj malo polarizirana. Tako pa so častilci turbo kapitalizma polagali svoje vrednostne papirje na tisti oltar, ki je v tistem trenutku obljubljal najvišje donose. Pojavili so se turbo bogovi in si izmišljali nove trge in nove finančne igrice. Turbo bogovi so tekmovali med sabo, da bi izgledali lepše. Boljše od drugih turbo bogov. Napovedovali so nebesa. Z višjimi donosi kot konkurenčni bogovi. Zgodilo se je, da so turbo bogovi tako dolgo obljubljali turbo donose, da so začeli tudi sami verjeti vanje. In tako dokončno izgubili stik z realnostjo.

Tako ne gre več naprej so ugotovili in sedaj prosijo predsednike držav, da naj jim pomagajo. Naj jim dajo denar, da bodo v svoja nebesa postavili nove rekvizite in z njimi pričeli privabljati iste naivneže. Naj jim država podari denar, da bodo lahko nadaljevali z istimi napakami. Isti princip, mogoče malo drugačne nianse.

Strinjam se z mnenjem g. Žižka, ki pravi, da se s kapitalizmom borimo za kapitalizem, ki dokazano ne deluje in da bo potrebno poiskati novo pot. Pravi, da ima Evropa edino priložnost, da najde svojo pot iz krize. Ali gledano drugače - edino priložnost, da zajebe edino priložnost.

Ha? Si upamo pomisliti, da bi res spremenili kaj v temeljih? Kaj tako pomembnega, kot so naše vrednote? Ali bomo samo ponavljali gesla, ki vključujejo besedo "spremembe" in upali, da bo spet tako kot je bilo? Res smo odgovorni za spremembe, vendar da jih uresničimo z dejanji in ne z neskončnim ponavljanjem besed. A ne g. predsednik vlade?

Moj mali vrtiček je premagal globalizacijo

Iz ozadja se krepi glas, ki pravi, da lahko pomagate domači ekonomiji s kupovanjem domačih izdelkov in s tem, da koristite storitve domačih ponudnikov. Celo v državi izumiteljici globalizacije in "vsega dobrega" državni aparat vzpodbuja zapravljanje za ameriške izdelke.

Malce nerodno je, ker ljudje ne vedo več, kaj sploh je ameriško podjetje in ameriški izdelek. Zaradi globalizacije so celo izdelki s slovnično pravilno angleščino izdelani nekje na drugem koncu sveta. Z nakupovanjem v Wal-Martu se financirajo kitajska podjetja, ki izdelke s pravilno angleščino proizvajajo. S trošenjem denarja za nafto se financirajo šejki, ki denar uporabljajo za asfaltiranje puščav. Z nakupom ameriške programske opreme se razveseljujejo indijske družine. Denar porabljen za nov avtomobil največkrat pristane v Nemčiji.

Ha? Kaj kupljenega v deželi "vsega dobrega" je sploh še narejenega v njej? Zahvaljujoč globalizaciji so gospodarsko najmočnejše države iz rok izpustile proizvodnjo. Prenehale so ustvarjati in to namesto njih sedaj počnejo drugi. Namesto s tekočimi trakovi so se tako ukvarjali s tekočimi računi, ki pa so v tej krizi obstali.

V zadnjem času je promet hrane med celinami upadel za 40 odstotkov. Mar to pomeni, da bomo namesto zlatih jabolk iz Portugalske prisiljeni jesti krastave bobovce? Namesto vina iz Čila piti domačo šmarnico? Namesto solate iz umetnih vrtov Nizozemske jedli regrat? Bomo namesto v trgovino odšli po zelenjavo na svoj vrt?

Bo kmalu zopet vse po starem? Kar ni nujno slabo... Ker se ne spomnim več, česa sem se v zadnjem času razveselil tako zelo, kot sem se v groznem socializmu razveselil uvožene kinderjajčke.

Izbira ni merilo sreče.