Polnoletna samostojnost

Jutri bo samostojnost postala polnoletna.

Samostojnost.

Mnogokrat smo bili premalo pozorni in preveč neodločni v obrambi temeljnih družbenih vrednot, kot so odgovornost, skrb za skupno dobro in domoljubje.
Danilo Türk
Predsednik 'samostojne' in polnoletne državice Slovenije

Ljudje v črnih oblekah so se že večer pred polnoletnostjo samostojnosti nastavljali kameram in kombinirali že slišane besede in stavke sklavnih govorcev. Stavke, ki so bili skladni z današnjim vremenom - neprepričljivi in hladni. So pa prehiteli borce vojne za Slovenijo, ki bodo na račun prišli šele jutri. Ob šanku bodo razpravljali o borčevskem dodatku k pokojnini in drugih nepomemnostih. Špricerji bodo argumenti uniformiranemu prepričevanju prepričanih.

Retorika predsednika 'samostojne' Slovenije je retorika polpretekle zgodovine. Bratstvo in edinstvo. Širša in ožja domovina. Solidarnost. Že izrabljene besede je nadomestil z novimi. Kot, da se želi vrniti nazaj. Kot, da smo danes na točki, ki se je že zgodila.

Pravo samostojnost smo izgubili s priključitvijo evropski uniji. Na žalost je samostojna Slovenija trajala le 13 let. In to v času med Beogradom in Brusljem. Ali lahko ob polnoletnosti sploh še govorimo o samostojnosti, če nam ceno vinjet dirigirajo evrobirokrati iz Bruslja?

Polnoletnost.
Polnoletnost je zakonsko merilo za zrelost in odgovornost. Takrat naj bi človek sam vedel, kaj je prav in kaj je narobe. Da je narobe lagati, krasti in ustanavljati fantomska podjetja. Da ima vsak človek sicer pravico lagati, krasti in ustanavljati fantomska podjetja ob tem, da se zaveda, da je odgovoren za posledice svojih laži, kraj in davčnih utaj. Da bo za to kaznovan z zaporom na Povšetovi in ne več s hišnim priporom.
Ali ob samostojnosti sploh govorimo o polnoletnosti? V državi, kjer manjka etičnih načel in družbene odgovornosti je samostojnost samo še en zapisan odstavek še enega prepisanega zakona. Ki ga pri nas tako nihče ne spoštuje.

Na moji mizi jutri ne bo potice.

V zraku razvrat

In vsako leto, ko rodi se spet pomlad
v srcu svoboda, v zraku razvrat
pazim samo, da ne padeva v prepad
ker bi z nama padla tud pomlad.
(Big Foot Mama, Pomlad)

V državi, kjer postala kraja le izposoja, laž le nespretna izjava in umor iz koristoljublja le nesreča, ni veliko prostora za občutek pripadnosti in ponosa.
V državi, kjer politiki govorijo o nacionalnem in nas prepričujejo, da je OK plačevati čedalje višje davke, ter so ob tem solastniki podjetij v davčnih oazah, ni veliko prostora za občutek pripadnosti in ponosa.

Zadnji rif slovenskega ponosa - Laibach, Slovania!

Instant

Se katera izmed mojih dveh bralk še spominja, kako so naši starši kupovali kavo? Ponjo so hodili čez mejo in jo potem skrivali na vseh carinikom poznanih mestih. Doma so odprli zlati zavoj Alvorade in dišalo je po celi kuhinji. Pa kaj kuhinji! Če si se potrudil, si vonj zaznal tudi v spalnici. Tisti dan so vsi govorili in hvalili kavo ter jo pili v majhnih odmerkih. Da bi le trajala čimdlje. Da bi si le zapomnili okus. Za kavo se je bilo potrebno potruditi. Tudi zaradi tega je tako dišala in bila tako dobra.

Danes kava ne diši nič manj, pa njenega vonja ne zaznamo več niti v kuhinji. Nakup kave ni več dogodek in okus kave ni toliko pomemben, da bi si ga skušali zapomniti. Zato so proizvajalci pričeli ponujati instant kavo. Približek pravemu okusu in barvi kave. Približek, ki na račun imitacije prihrani čas, ki ga potrošniki izkoristimo za kupovanje surogatov tistega, kar nam je nekoč še nekaj pomenilo.

Ali nas prav preobilje in enostavnost dostopa do produkta sili v iskanje instant različic istega produkta? Ker se je slovenček naučil od amerikančka, da je bolje imeti deset slabih stvari, kot pa eno dobro, je realnost na žalost takšna - instant. Okus kave že poznam, zato moram čimprej do kave, kot jo poznam. Trgovske police z instant izdelki se podaljšujejo. Z razlogom?

Instant juha, kjer na okus še najbolj spominja slika na plastični embalaži.
Instant messaging, namesto gledanja v oči tebi ljubi osebi.
Instant maša, z direktnim TV prenosom in z zmožnostjo nakupa posnetka na Blue-Ray ploščku.

Po žilah se nam pretaka ketchup. Kupljen na razprodaji in s precej omejenim rokom trajanja. Ker verjamemo, da lahko dobimo "refill" kar pri najboljšem trgovcu, če pa tam ne, potem pa pri kakšnem avstrijskem. Ali nemškem.
Tako, da nam sedaj ni potrebno biti človek in se ukvarjati s človeškimi stvarmi. Še sreča, da obstajajo lažje poti. In da ne pozabim na nedeljski prenos maše - ki pa nam itak izbriše vse grehe. Super instant!
(črnipeter, Kri=Ketchup)

Da bi bilo vse skupaj še bolj plastično in poceni, postajajo instant tudi naši odnosi. Dogodek, ki smo ga nekoč nestrpno pričakovali, po nekaj iteracijah postane Dogodek, ki se mora čimprej zgoditi. Ljudje smo nehali vzdihovati ob pogledu na nekaj novega, ker smo že vse videli. Instant.

Kdaj sta, moji edini bralki, nazadnje bili na potovanju in nista vedeli, kako bo izgledala največja znamenitost potovanja v naprej? Vsaj iz filmov in razglednic. Enostavno smo prenehali odkrivati, ampak samo še potrjujemo tisto, kar je napisano in narisano v katalogu. Instant.