maj 30, 2007

Outsourcajmo predigro Kitajcem

Neverjetno!
Se da še kaj prestaviti na Kitajsko?
Kaj če bi si Kitajci še film pogledali namesto nas, potem sestavili 3 minutni povzetek, mi pa bi prišli le ob vrhuncu (približno 2 uri dela, torej $0.5).
In če smo že na tem - dajmo jim poslati še može in žene na predigro, tako da jih dobimo nazaj poskočne in vlažne (nekaj minut do pol ure, torej med $0.05 in $0.2).
Lahko bi jih pošiljali na zmenke namesto nas, kar je glede na izzid itak zapravljanje časa. Mi bi na koncu dobili samo izbor 2% najboljših. (bolj dolgotrajen proces; selekcija življenjskega partnerja bi stala okoli $100, odvisno od izbirčnosti).
Ker pa se celotna industrija tako ali tako pomika na Kitajsko res nima smisla, da se tu še kdo izobražuje. Naj to naredijo Kitajci namesto nas, mi pa dobimo samo diplomo (odvisno od težavnosti fakultete; med $500 in $1800 za 5 let študija).

http://www.nytimes.com/2005/12/09/technology/09gaming.html?pagewanted=1&ei=5090&en=a723d0f8592dff2e&ex=129178440

(Poslala Juša. Hvala!)

PS: Ker zgornja povezava ni dostopna brez registracije objavljam clip prispevka:

Affluent online gamers who lack time and patience to work their way up to higher levels of gamedom pay young Chinese to play early rounds for them; Chinese gamers work in makeshift factories, play games all day and earn about $250 a month; workers have strict quotas; as they grind through games, they accumulate virtual currency that can be traded to other players, who then use it to buy accoutrements they need to climb to higher levels; Internet is filled with ads from small companies, many in China, auctioning for real money their powerful figures, called avatars; some estimate that there are thousands of online gaming factories in China with well over 100,000 young people working as full-time gamers; some game companies and hard-core gamers oppose factories, saying they distort games, which forbid players to sell virtual goods for real money

maj 22, 2007

Vaški omejenci

Lepa je Slovenija in radi jo imamo.
Tako zelo, da se počutimo, da nam drugega sploh ni potrebno spoznati. Tako zelo, da varujemo deželico in že na mejah odganjamo vse drugačne. Če se drugačnim le uspe penetrirati v notrajnjost pa jim začnemo lepiti nalepke. In če sploh, jim ponudimo službe na katerih se nabira prah, Slovenčki pa se jim na daleč izogibamo.
Čudno obnašanje, čudna barva kože, čudne obleke, čudne frizure, čudno telo. In že dedje so nas učili, da se je treba vsega čudnega izogibati. Da je najboljše in najbolj v redu tisto kar že poznamo in tisto kar ni čudno.
Lepa je Slovenija in radi jo imamo.
Nekje čudaki ne jedo govedine. Drugi čudaki imajo več žena. Določen del čudakov se niti ne oblači. Čudaki berejo in pišejo v drugačnih pisavah. Čudaki so tisti, ki živijo z naravo. Čudaki so tisti, ki nimajo kaj pojesti. Čudaki so tisti, ki ob kosilu pijejo mleko. Čudaki so tisti, ki nimajo službe. Čudaki so tisti, ki so veseli že zjutraj. Čudaki imajo čudne frizure. Čudaki poslušajo čudno glasbo. Čudaki ne hodijo k maši. Čudaki jedo korenček iz njive...
Kdo je potem normalen? Vaški omejenci imamo za normalne samo naše kolege. Vaške omejence. Na vse ostale gledamo z viška. Čudaki!

Marketing Ad