Na novi strani

Stoli so na otok Skritih prišli po isti poti kot vse ostalo, kar so stanovalci otoka Skritih potrebovali za svoje kvalitetno bivanje, tako da niso mogli bili seznanjeni z akcijsko ceno ter pogoji uporabe. Kar pa niti ni bilo zelo pomembno, saj so se jim zdeli preprosti in lični in zato tudi primerni za namestitev v preprosto, a lično dvorano. Dvorano, v kateri se je pravkar pričela slavnostna konferenca ob izidu Knjige.

Ne glede na dejstvo, da so pri njeni vsebini sodelovali prav vsi, je v dvorani vladalo veliko pričakovanje. Vladalo je vznemirjenje, močno podobno vznemirjenju staršev ob rojstvu otroka v trenutku, ko jim zdravnik pove, da se jim je rodil sin. In to ne glede na dejstvo, da je bilo to jasno vidno na zadnjih treh slikah ultrazvoka in ne glede na besede vsaj dveh zdravnikov in ene zdravnice:«Fantek bo.«

»Spoštovani prebivalci Skritih,« je ponovil stavek. Zaradi vsesplošnega miru v dvorani se je odločil, da bo to pot nadaljeval z branjem govora, katerega so prebivalci v že poznali, saj so ga pomagali sestaviti. Vendar ga še niso slišali iz ust prepričljivega govornika, za katerega je Vladimir  nedvomno veljal. Če ne verjamete, lahko vprašate mamo izginulega čečenskega terorista, katera verjetno še vedno čaka komisijo, da poda ugotovitve o izginotju njenega sina.

»Zbrani tukaj ne moremo zanikati, da smo v naših preteklih karierah znali izkoristiti družbeno ureditev v kateri smo prebivali v lastno korist. Bili smo elita. Mnogi med nami smo imeli v rokah vajeti, da smo prilagajali pravila in pisali zakone, največkrat v korist nas samih oziroma naših prijateljskih podjetij.«

Nehote so mu misli ušle v čas, ko je s svojo prijateljico vodko sedel ob kaminu in razmišljal o možnosti, da nekega dne ne bo več predsednik z nafto in plinom nasičene države, temveč le še njen državljan. To je bil večer poln strahu, živčnosti in napetosti. Zajela ga je notranja stiska, ko je pomislil na svoje trenutne nasprotnike, ki bodo tistega nekega dne močnejši in bogatejši od njega. Zaskrbela ga je lastna usoda, lastna varnost, lastna eksistenca, lastna bit.

»Potreboval bom vojsko, da me bo varovala,« je pomislil in za pogum še enkrat prijel in v sunku nagnil prijateljico vodko.

Na generale se ni mogel zanesti, saj so bili iz zgodovine znani kot izumitelji različnih datumov in barv  revolucij, ob katerih so radi premikali vojaški vozni park po ulicah. Bili so znani, da so v urgentnih revolucijah znali zelo hitro del voznega parka pripeljali pred zgradbo parlamenta, drugi del pa parkirati pred nacionalno televizijo. Generali revolucionarji so v slogu novih voditeljev najprej spremenili programsko shemo in pričeli prenašati »reality show« izpred zgradbe parlamenta. Gledanost je na začetku resnično poskočila, potem pa se je ljudstvo naveličalo vedno istih obrazov in pričelo z apeli, da naj jim vendar nadomestijo dolgočasne obraze z mehiškimi nadaljevankami. S koncem direktnih prenosov showov je bilo po pravilu tudi konec revolucije.