Zanesel se je lahko le na prijatelje v velikih naftnih družbah, katere je osebno nastavljal. S pomočjo zakonov, ki jih je predlagal, je pomagal, da so podjetja postala finančno močnejša od države. Z drugimi besedami – podjetja bi lahko kupila državo, če bi le vedela kaj storiti z vsemi brezdelneži, pijanci, teoretičnimi matematiki, šahisti, predvsem pa z grozno arhitekturo.
»Kaj če bi mojim prijateljem dovolil ustanoviti privatno vojsko, ki me bo kasneje tudi malo varovala?« je pomislil tistega večera. Spil še zadnji požirek ljubljene vodke ter zaspal s pametnim nasmeškom.
V naslednjih mesecih je pripravil zakon, pred tem pa vložil denar v delnice industrije orožje. Navsezadnje bodo prijatelji prav njega vprašali, kje naj opremijo svojo vojsko. S tem je uspel ubiti več muh na en mah, ko jih lahko z Baygonom v eni noči sredi barja.
Preden nadaljujemo, je potrebno priznati, da v resnici ni pil vodke. Pil je pijačo za katero tako Škoti kot Irci trdijo, da so jo izumili prvi. Naš namen ni soditi, je pa verjeti tako prvim kot drugim, če vemo, da kulturni narodi pijejo vino. Nogometnih navijačev obeh narodov po najboljši volji ne moremo proglasiti za kulturne. Zato je precej verjetno, da je kateremu izmed prednikov navijačev prišlo na misel, da bi iz brozge s kuhanjem pridobival pijačo. Raziskave bodo pokazale, da je bila tako trpkega okusa, da je dolga leta ni uspel prodati ali popiti, zato jo je hranil, oziroma bolje povedano, pozabil v sodu. Precej let, dokler ni nekdo odprl soda in rekel « Ta pijača mora biti nekaj posebnega, saj je stara precej let,« in jo proglasil za Whiskey. Pijačo, pri kateri okus ni pomemben. Pomemben je le podatek o številu let, ko je bila pozabljena v sodih.
Celotna nehotna misel mu je vzela natanko tri desetinke sekunde, kar so poslušalci v dvorani dojeli kot malce daljši premor po zaključku stavka ter nastavek še prodornejšega nadaljevanja.
»Znali smo izkoristiti moč medijev, s katerimi smo vplivali na množice. Znali smo uporabiti moč marketinga, saj smo tukaj na otoku zbrani obrazi propagandnih lističev ter imen iz vžigalnikov. Če vžigalnik ni kupil glasu, vstopnice ali izdelka, potem smo izbrali alternativne poti, ki smo jih imeli na voljo. Nekateri smo imeli srečo in smo razpolagali s Polonijem 210, drugi ste si pomagali z rumenim tiskom, nekateri tudi s kuhanjem golaža ali prepevanjem ob igranju orglic," se je tudi na svoj račun rahlo pošalil govornik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar