Pa nisn neki dripac, ko teral bi moralo. A ko vse to gledam, se res mi zdi zamalo... V bistvu se mi jebe in vem da lajam v veter, a tu pa tam zapaše mi biti Črni Peter. (mi2)
There are six billion people in the world More or less And it makes me feel quite small But you're the one I love the most of all Katie Melua - Nine Million Bicycles
Na svetu živi v tem trenutku več kot 6 miljard ljudi. Kar je fakt. Fakt je tudi, da neprestano iščemo sorodno dušo. Eno izmed teh šestih miljard.
1:6.000.000.000
Možnost najti sorodno dušo je enako kot 390x zadeti na lotu glavni dobitek. Lepota neverjetnosti je v tem, da pušča možnost. 1:6.000.000.000 je še vedno možnost. Majhna možnost. Skoraj neverjetna.
Ostane še kaj optimizma tudi po tem, ko se vprašamo, kakšne so verjetnosti, da se najdeta sve sorodni duši, ki čutita isto?
Kalkulator odpove. Moja matematika tudi. Ker je verjetnost premajhna.
Gremo pisat loto lističe. Navsezadnje nam ta igra ponuja dobre šanse!
Prisotni v dvorani so njegov stavek slišali nekako takole:«Prosim, gospod s hozentregerji pa lahko gremo s harmoniko na štrudel in zajodlamo ter si nataknemo dolge gate ter potem smučamo po hitri progi v stilu švedskih veleslalomistov.« Stavek, kot so ga razumeli prisotni v dvorani, očitno ni imel smisla, kar pa so bili pri Arnoldu že navajeni.
Črna ribica prevajalka z bralno značko, bi njegov stavek razumela kot:»Prosim gospoda pokahljača, ki moti naš slavnostni trenutek, da zapusti dvorano, se odkašlja in pride nazaj, da bomo lahko vsi zbrano uživali v govoru Vladimirja ter zaužili predstavitev Knjige kot se za takšen velik dogodek spodobi.«
Razburjen je govoril še bolj nerazumljivo kot sicer, tako da ga resnično nihče ni mogel razumeti. Ko se je usedel nazaj na stol, je bilo vsem sicer jasno, da ga je nekaj zmotilo, vendar so lahko le sklepali, da je vzrok pokahljač. Knjiga ni mogla biti, saj je sam pripravil odstavka o kultu telesa ter načinu pravilnega prehranjevanja na kar se je dobro spoznal. Prav tako ni bilo verjeti, da bi se znesel nad Vladimirjem, saj sta ob večerih rada prijateljsko kramljala in eden drugemu popravljala izgovorjavo angleških besed. Večkrat mu je v šali dejal:«Govoriš kot kakšen Rus.«
»Bili smo zelo uspešni. Nekateri smo v očeh množice veljali za premožne in uglajene drugi za ikone svojega časa. Očitno pa v določenem trenutku z našimi življenji nismo bili več zadovoljni, sicer danes ne bi sedeli v tej preprosti, a lično urejeni dvorani. Z denarjem smo si kupili odhod na otok Skritih, kjer danes živimo v svobodi in miru. Bratovščina Skritih je poskrbela, da smo lahko našo osebno preteklost pustili pred Otokom ter tukaj zaživeli neobremenjeno.«
Vse kar je znanega o Bratovščini Skritih je, da gre za skupino bratov, ki so se odločili delovati v tajnosti in si zaradi tega nadeli takšno ime. Znotraj elitnih skupin se je razširil glas, da je mogoče z njihovo pomočjo izginiti ter pričeti novo življenje v krogu podobnih posameznikov, kar so prebivalci otoka tudi izkoristili.
Največkrat so se enostavno naveličali življenja na vrhu, političnih prijateljev, vedno čistih čevljev, življenja po urniku, branja sovražne elektronske pošte, oglašanja na neznane telefonske številke ter nenehnega smehljanja neumnim šalam, smešnim samo prebivalcem Velike Britanije, za katere je znano, da so morali izumiti bizarnost, da so se glede na večno slabo vreme in hrano, sploh lahko čemu nasmehnili.
Druga kategorija naseljencev otoka Skritih je v času pred odhodom na Otok jedla še slabšo hrano od angleške. Radi so imeli različne vrste drog in alkohola. Navkljub slabim prehranjevalnim navadam, so imeli srečo, da so v času zamaknjenosti lahko zapisali kakšno rimo ali refren na list papirja in ga kasneje uglasbili. Glasbo so potem prodajali za boljšo vrsto drog in alkohola. O njih se je razširil glas, da so v bistvu izjemno pametni in inteligentni ljudje, saj pišejo globoke pesmi, v resnici pa so bile to čisto zjebane osebnosti s to posebnostjo, da jim je uspelo v času pribitosti pisati, peti ali igrati kakšen inštrument. Nekateri so zaužili precej slave in zaslužili precej denarja. Določeni izmed njih so v nekem trenutku želeli zaživeti bolj zdravo, ampak jim agenti niso dovolili spreminjati svojega stila. Edina pot, da se spravijo k sebi je bila, da preprosto izginejo in zaživijo novo življenje. Daleč stran od slave, dosega drog in alkohola.
V tretjo skupino lahko štejemo ljudi, ki so naredili čudovit enkratni nelegalni posel po katerem je bilo najbolje izginiti. Primer te skupine je voznik trajekta, ki mu je uspelo pretihotapiti veliko količino droge, ki so jo nato konzumirali člani druge kategorije.
Šala je bila najbolj všeč Miku, enemu izmed prebivalcev, ki je sedel na stolu za štiriurno sedenje v preprosti, a lično urejeni dvorani. Zahvaljujoč medijem je s serijo poslovilnih koncertov, ki jih je njegova skupina organiziral na vsako liho leto, privabljal na prizorišča ogromno število razumnih obiskovalcev, ki so razumno menili, da je to resnično njihov zadnji poslovilni koncert glede na starost pevca, kitarista ter ostalih rokerjev.
Plačati za poslušanje skladbe, ki si jo poslušal zadnjih trideset let in si jo samo zadnji dan slišal vsaj sedemkrat na poti do prizorišča ni ravno racionalno početje. Vendar so se navzlic temu pod odrom drenjali ljudje, ki jih uvrščamo v kategorijo razumnih ljudi, saj radi slišijo, da se jih uvrsti v skupino razumnih ljudi. Razumni ljudje se zavedajo, da so evolucijsko nižje od intelektualcev, za katere je značilno, da sami sebe definirajo in oznanjajo kot intelektualce, medtem ko jih okolica pozna bolje pozna pod izrazi pijanec, pesnik, brezdelnež ali bedak, ter za evolucijsko stopnjo višje od pijancev, pesnikov, brezdelnežev in bedakov, ki jih okolica pozna pod izrazi pijanec, pesnik, brezdelnež in bedak.
»Kh, kh.«
Zvok je Vladimirja vrgel iz stanja popolne zbranosti. Priključil se je skupinskemu iskanju pokahljača v dvorani.
Nadaljevanje govora je že v naslednjem stavku zmotil nov »kh, kh«, kateremu je sledil ropot obračanja sedaj že malo besnih prebivalcev, ki so skušali identificirati osebo, ki spušča druge najbolj grozne zvoke sredi tega pomembnega dogodka.
Pokašljevalec se je zaradi ogroženosti potuhnil in se pridružil ostalim v iskanju te nekulturne osebe, ki očitno ne ve, da sedaj ni pravi čas za spuščanje takšnih glasov.
»Zbrani tukaj nedvomno najbolje poznamo delovanje sodobnega sveta. Dobro smo se znašli v svetu novih demokracij, starih social…«
»Kh, kh.«
»…izmov, različnih monetarnih, davčnih, pokojninskih ter drugih revolucij ter jih znali izkoristiti v naš prid.«
»Kh, kh.«
»Ne zdržim več!« se je razburil Arnold, telesno precej razvit mož, zaradi česar so ga ženske gledale poželjivo, moški pa prestrašeno. Zaradi teatralnosti je vstal iz stola za štiriurno neprestano sedenje.
Pahor pravi, da po zmagi na volitvah ne bo zamenjal njihovih ljudi s svojimi ljudmi. Da se kadrovski cunami, kot ga je izvajala Janševa vlada ne bo ponovil.
Obljuba ali laž?
Kaj pa če nič od tega? Morda se zadaj skriva zlobni načrt, kjer bi z večino v parlamentu Pahor lahko sprejel zakon, po katerem se vsem strankam, katerih prva in zadnja črka sta S, zadnji S izbriše. Zaradi racionalizacije. Potem bi bilo mogoče zamenjati našega z našim. To pa ni več cunami, mar ne?
(*) Juša, tnx za opozorilo glede napaka v naslovu. Vsebina razumljiva?
Zanesel se je lahko le na prijatelje v velikih naftnih družbah, katere je osebno nastavljal. S pomočjo zakonov, ki jih je predlagal, je pomagal, da so podjetja postala finančno močnejša od države. Z drugimi besedami – podjetja bi lahko kupila državo, če bi le vedela kaj storiti z vsemi brezdelneži, pijanci, teoretičnimi matematiki, šahisti, predvsem pa z grozno arhitekturo.
»Kaj če bi mojim prijateljem dovolil ustanoviti privatno vojsko, ki me bo kasneje tudi malo varovala?« je pomislil tistega večera. Spil še zadnji požirek ljubljene vodke ter zaspal s pametnim nasmeškom.
V naslednjih mesecih je pripravil zakon, pred tem pa vložil denar v delnice industrije orožje. Navsezadnje bodo prijatelji prav njega vprašali, kje naj opremijo svojo vojsko. S tem je uspel ubiti več muh na en mah, ko jih lahko z Baygonom v eni noči sredi barja.
Preden nadaljujemo, je potrebno priznati, da v resnici ni pil vodke. Pil je pijačo za katero tako Škoti kot Irci trdijo, da so jo izumili prvi. Naš namen ni soditi, je pa verjeti tako prvim kot drugim, če vemo, da kulturni narodi pijejo vino. Nogometnih navijačev obeh narodov po najboljši volji ne moremo proglasiti za kulturne. Zato je precej verjetno, da je kateremu izmed prednikov navijačev prišlo na misel, da bi iz brozge s kuhanjem pridobival pijačo. Raziskave bodo pokazale, da je bila tako trpkega okusa, da je dolga leta ni uspel prodati ali popiti, zato jo je hranil, oziroma bolje povedano, pozabil v sodu. Precej let, dokler ni nekdo odprl soda in rekel « Ta pijača mora biti nekaj posebnega, saj je stara precej let,« in jo proglasil za Whiskey. Pijačo, pri kateri okus ni pomemben. Pomemben je le podatek o številu let, ko je bila pozabljena v sodih.
Celotna nehotna misel mu je vzela natanko tri desetinke sekunde, kar so poslušalci v dvorani dojeli kot malce daljši premor po zaključku stavka ter nastavek še prodornejšega nadaljevanja.
»Znali smo izkoristiti moč medijev, s katerimi smo vplivali na množice. Znali smo uporabiti moč marketinga, saj smo tukaj na otoku zbrani obrazi propagandnih lističev ter imen iz vžigalnikov. Če vžigalnik ni kupil glasu, vstopnice ali izdelka, potem smo izbrali alternativne poti, ki smo jih imeli na voljo. Nekateri smo imeli srečo in smo razpolagali s Polonijem 210, drugi ste si pomagali z rumenim tiskom, nekateri tudi s kuhanjem golaža ali prepevanjem ob igranju orglic," se je tudi na svoj račun rahlo pošalil govornik.
Stoli so na otok Skritih prišli po isti poti kot vse ostalo, kar so stanovalci otoka Skritih potrebovali za svoje kvalitetno bivanje, tako da niso mogli bili seznanjeni z akcijsko ceno ter pogoji uporabe. Kar pa niti ni bilo zelo pomembno, saj so se jim zdeli preprosti in lični in zato tudi primerni za namestitev v preprosto, a lično dvorano. Dvorano, v kateri se je pravkar pričela slavnostna konferenca ob izidu Knjige.
Ne glede na dejstvo, da so pri njeni vsebini sodelovali prav vsi, je v dvorani vladalo veliko pričakovanje. Vladalo je vznemirjenje, močno podobno vznemirjenju staršev ob rojstvu otroka v trenutku, ko jim zdravnik pove, da se jim je rodil sin. In to ne glede na dejstvo, da je bilo to jasno vidno na zadnjih treh slikah ultrazvoka in ne glede na besede vsaj dveh zdravnikov in ene zdravnice:«Fantek bo.«
»Spoštovani prebivalci Skritih,« je ponovil stavek. Zaradi vsesplošnega miru v dvorani se je odločil, da bo to pot nadaljeval z branjem govora, katerega so prebivalci v že poznali, saj so ga pomagali sestaviti. Vendar ga še niso slišali iz ust prepričljivega govornika, za katerega je Vladimir nedvomno veljal. Če ne verjamete, lahko vprašate mamo izginulega čečenskega terorista, katera verjetno še vedno čaka komisijo, da poda ugotovitve o izginotju njenega sina.
»Zbrani tukaj ne moremo zanikati, da smo v naših preteklih karierah znali izkoristiti družbeno ureditev v kateri smo prebivali v lastno korist. Bili smo elita. Mnogi med nami smo imeli v rokah vajeti, da smo prilagajali pravila in pisali zakone, največkrat v korist nas samih oziroma naših prijateljskih podjetij.«
Nehote so mu misli ušle v čas, ko je s svojo prijateljico vodko sedel ob kaminu in razmišljal o možnosti, da nekega dne ne bo več predsednik z nafto in plinom nasičene države, temveč le še njen državljan. To je bil večer poln strahu, živčnosti in napetosti. Zajela ga je notranja stiska, ko je pomislil na svoje trenutne nasprotnike, ki bodo tistega nekega dne močnejši in bogatejši od njega. Zaskrbela ga je lastna usoda, lastna varnost, lastna eksistenca, lastna bit.
»Potreboval bom vojsko, da me bo varovala,« je pomislil in za pogum še enkrat prijel in v sunku nagnil prijateljico vodko.
Na generale se ni mogel zanesti, saj so bili iz zgodovine znani kot izumitelji različnih datumov in barv revolucij, ob katerih so radi premikali vojaški vozni park po ulicah. Bili so znani, da so v urgentnih revolucijah znali zelo hitro del voznega parka pripeljali pred zgradbo parlamenta, drugi del pa parkirati pred nacionalno televizijo. Generali revolucionarji so v slogu novih voditeljev najprej spremenili programsko shemo in pričeli prenašati »reality show« izpred zgradbe parlamenta. Gledanost je na začetku resnično poskočila, potem pa se je ljudstvo naveličalo vedno istih obrazov in pričelo z apeli, da naj jim vendar nadomestijo dolgočasne obraze z mehiškimi nadaljevankami. S koncem direktnih prenosov showov je bilo po pravilu tudi konec revolucije.
Čeprav še sam ni vedu, kdaj se je zadnji bot okopu,
an še svojga dreka ni znou najt, če ni glih v njega stopu,
so pupe, ma, nej jih zastope tist, k če,
zmeram ratale vse mhke an vse blažene,
če jih je Marjo tako ku kšen pesnik biondasto pogledu.
Ma on jih ni porajtu, sej še zase ni vedu.
Je pravu tko: "Da sem srečen, ne rabim jaz deklet,
jaz skadim en špinel in sem malo zadet." (Mario Špinel, Iztok Mlakar)
Novica ni nova, vendar še vedno vredna komentarja. Prepoved kajenja v deleži, kjer je legalizirana prostitucija ter malodane tudi kajanje marihuane, je dokončno postavila cigareto na oltar drog.
Cigareta je droga in to ne navadna droga. Cigareta je na meji med mehkimi in trdimi drogami. Ker če bi bila mehka, bi jo dovolili kaditi vsaj v posebej registriranih in opremljenih prostorih. Tako pa ne!
Tobak je tako zelo nevaren, da je tudi marihuano bolj zdravju primerno kaditi samo. Čisto. Brez mešanja s pogubno snovjo imenovano tobak.
