Na novi strani

Prisotni v dvorani so njegov stavek slišali nekako takole:«Prosim, gospod s hozentregerji pa lahko gremo s harmoniko na štrudel in zajodlamo ter si nataknemo dolge gate ter potem smučamo po hitri progi v stilu švedskih veleslalomistov.« Stavek, kot so ga razumeli prisotni v dvorani, očitno ni imel smisla, kar pa so bili pri Arnoldu že navajeni.

Črna ribica prevajalka z bralno značko, bi njegov stavek razumela kot:»Prosim gospoda pokahljača, ki moti naš slavnostni trenutek, da zapusti dvorano, se odkašlja in pride nazaj, da bomo lahko vsi zbrano uživali v govoru Vladimirja ter zaužili predstavitev Knjige kot se za takšen velik dogodek spodobi.«

Razburjen je govoril še bolj nerazumljivo kot sicer, tako da ga resnično nihče ni mogel razumeti. Ko se je usedel nazaj na stol, je bilo vsem sicer jasno, da ga je nekaj zmotilo, vendar so lahko le sklepali, da je vzrok pokahljač. Knjiga ni mogla biti, saj je sam pripravil odstavka o kultu telesa ter načinu pravilnega prehranjevanja na kar se je dobro spoznal. Prav tako ni bilo verjeti, da bi se znesel nad Vladimirjem, saj sta ob večerih rada prijateljsko kramljala in eden drugemu popravljala izgovorjavo angleških besed. Večkrat mu je v šali dejal:«Govoriš kot kakšen Rus.«

»Bili smo zelo uspešni. Nekateri smo v očeh množice veljali za premožne in uglajene drugi za ikone svojega časa. Očitno pa v določenem trenutku z našimi življenji nismo bili več zadovoljni, sicer danes ne bi sedeli v tej preprosti, a lično urejeni dvorani. Z denarjem smo si kupili odhod na otok Skritih, kjer danes živimo v svobodi in miru. Bratovščina Skritih je poskrbela, da smo lahko našo osebno preteklost pustili pred Otokom ter tukaj zaživeli neobremenjeno.«

Vse kar je znanega o Bratovščini Skritih je, da gre za skupino bratov, ki so se odločili delovati v tajnosti in si zaradi tega nadeli takšno ime. Znotraj elitnih skupin se je razširil glas, da je mogoče z njihovo pomočjo izginiti ter pričeti novo življenje v krogu podobnih posameznikov, kar so prebivalci otoka tudi izkoristili.

Največkrat so se enostavno naveličali življenja na vrhu, političnih prijateljev, vedno čistih čevljev, življenja po urniku, branja sovražne elektronske pošte, oglašanja na neznane telefonske številke ter nenehnega smehljanja neumnim šalam, smešnim samo prebivalcem Velike Britanije, za katere je znano, da so morali izumiti bizarnost, da so se glede na večno slabo vreme in hrano, sploh lahko čemu nasmehnili.

Druga kategorija naseljencev otoka Skritih je v času pred odhodom na Otok jedla še slabšo hrano od angleške. Radi so imeli različne vrste drog in alkohola. Navkljub slabim prehranjevalnim navadam, so imeli srečo, da so v času zamaknjenosti lahko zapisali kakšno rimo ali refren na list papirja in ga kasneje uglasbili. Glasbo so potem prodajali za boljšo vrsto drog in alkohola. O njih se je razširil glas, da so v bistvu izjemno pametni in inteligentni ljudje, saj pišejo globoke pesmi, v resnici pa so bile to čisto zjebane osebnosti s to posebnostjo, da jim je uspelo v času pribitosti pisati, peti ali igrati kakšen inštrument. Nekateri so zaužili precej slave in zaslužili precej denarja. Določeni izmed njih so v nekem trenutku želeli zaživeti bolj zdravo, ampak jim agenti niso dovolili spreminjati svojega stila. Edina pot, da se spravijo k sebi je bila, da preprosto izginejo in zaživijo novo življenje. Daleč stran od slave, dosega drog in alkohola.

V tretjo skupino lahko štejemo ljudi, ki so naredili čudovit enkratni nelegalni posel po katerem je bilo najbolje izginiti. Primer te skupine je voznik trajekta, ki mu je uspelo pretihotapiti veliko količino droge, ki so jo nato konzumirali člani druge kategorije.